Sv. Lukež 4 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

IV. TÁL. I. Od Kristušovoga vu püščávi sküšávanja 1–13. II. Začne svojo prorocko čést 14–30. III. Zgánja vragé 31–41. IV. Moli vu püščávi 42–44. I.

¹ Jezuš pa pun z svétim Dühom, povrno se je od Jordána, i pelan je v Dühi vu püščávo.

² Gde je štiridesét dní sküšávani bio od vrága; i nikaj je nej jo, vu dnévi oni; i, gda bi se oni spunili, obslêdnjim je ogládo.

³ Erkao njemi je pa vrág: či si Sin Boži, povej kamni etomi, naj bode krüh.

⁴ I odgôvoro je njemi Jezuš govoréči: pisano je, kâ nej z samim krühom bode živo človek, nego z vsákov rečjov Božov.

⁵ I, gda bi ga pelao vrág na edno visiko gorô, pokázao njemi je vse králevčine toga svêta vu ednom očnomegnjeni.

⁶ I erčé njemi vrág: tebi dám vso eto oblást, i díko njihovo, ár je meni dána; i komi jo ščém, tomi jo dám.

⁷ Záto tí či boš me molo, vsa bodo tvoja.

⁸ I odgovoréči njemi erkao je Jezuš: idi kraj od méne Šatan. Ár je písano: moli Gospodnoga Bogá tvojega, i njemi samomi slüži.

⁹ I pelao ga je v Jerušálem, i postavo ga je na perotnico cérkvi, i erkao je njemi: či si Sin Boži, vrži se odnut doli.

¹⁰ Ár je písano: kâ angelom svojim zapovê od tébe, naj te varjejo.

¹¹ I kâ te na roke vzemejo, da skákšim tálom ne vdáriš vkamen nogô tvojo.

¹² I odgovoréči erkao je njemi Jezuš: povêdano je: ne sküšávaj Gospodna Bogá tvojega.

¹³ I, gda bi skončao vse sküšávanje te vrág, odíšo je od njega do časa.

II.

¹⁴ I povrno se je Jezuš vu môči Düha v Galileo; i vö je zišao glás od njega po cêloj okôli bodôčoj krajíni.

¹⁵ I on je včio vu njihovi správiščaj, i vsi so ga díčili.

¹⁶ I prišao je vu Nazaret, gde se je gori zhráno; i notri je šô pôleg šegé svoje vu dnévi ti sobôt vu správišče, i gori je stano, da bi čteo pismo.

¹⁷ I dáne so njemi knige Ežaiáš proroka; i gda bi te knige ôdpro, najšao je mesto, gde je bilô písano:

¹⁸ Düh Gospodnov je nad menom; záto me je namazao, na nazveščávanje Evangelioma siromákom me je poslao, vráčiti te potrtoga srcá, predgati vôznikom odpüščanje, i slêpim preglédanje, odpüstiti zlámane vu odpüščanji.

¹⁹ Predgat leto Gospodnovo to priétno.

²⁰ I, gda bi zasükao te knige, nazáj je je dáo slugi, i seo si je; i vse očí so vu správišči na njega bilé obrnjene.

²¹ Záčao je pa praviti njim: dnes je spunjeno písmo eto vu vühaj vaši.

²² I vsi so njemi svedôstvo dávalí, i čüdivali so se nad timi milostivnimi réčmí, štere so shájale z vüst njegovi, i pravili so: nej je ete sin Jožefov?

²³ I erčé njim: kakpa, liki mi pravili bodete eto prispodobnost: vráč zvráči sám sebé. Šterakoli smo čüli včinjena v Kapernaumi, včini i eti vu tvojoj domovini.

²⁴ Erčé pa: zaistino velim vám, kâ je ni eden prorok nej priéten vu domovini svojoj.

²⁵ Vu istini pa velim vám: vnôge vdovice so bilé vu dnévi Eliáša v Izraeli, gda je zaprta bíla néba trí léta i šést mésecov tak, da je veliki glád grátao na vsoj zemli.

²⁶ I dönok ni k ednoj ž njih je nej poslan Eliáš, nego vu Šarepto Šidona, k ženi vdovici.

²⁷ I vnôgi gobavci so bilí za Elizeuša proroka v Izraeli; i nišče ji je nej očiščeni, nego Náaman Širiánski.

²⁸ I napunjeni so vsi z srditostjom vu správišči, kí so eta slíšali.

²⁹ I gori stanovši, vö so ga vrgli z mesta; i pelali so ga na vrih bregá, na kom je njihovo mesto bilô zozidano, da bi ga doli sünoli.

³⁰ On pa prêk po srêdi njih idôči, odíšao je.

III.

³¹ I doli je šô v Kapernaum mesto Galilee, i včio je je vu sobottáj.

³² I čüdivali so se nad včenjom njegovim, ár je zmózna bíla rêč njegova.

³³ I bio je vu správišči eden človek, šteri je nečístoga vrajžega dühá meo, i z velikim glásom je gori skríčao.

³⁴ Govoréči: Ah! ka nám je s tebom Jezuš Názarenski? Prišao si, da bi nás pogübo? znám te, što si, ov svéti Boži.

³⁵ I poštrájfao ga je Jezuš govoréči: obnêmi, i vö idi ž njega. I vrgao ga je te vrág na srèdo; i vö je šô od njega, ali nikaj njemi je nej škôdo.

³⁶ I prišao je stráh na vse, i zgovárjali so si med sebom govoréči: ka je tô za rêč, kâ vu oblásti i môči zapovedáva tim nečístim dühom, i vö idejo?

³⁷ I vö je zíšao glás od njega vu vse mesto okôli bodôče držéle.

³⁸ Gda bi pa gori stano vö idôči z správišča, šô je notri vu hižo Šimonovo. Punica pa Šimonova je veliko tréšliko mêla; i prosili so ga za njô.

³⁹ I postanovši pred njôv, poštrájfao je to tréšliko, i nihála jo je; i preci gori stanovši, slüžila njim je.

⁴⁰ Doli idôče pa sunce, vsi, kí so meli nemočne vu rázločni betégi, pripelali so je k njemi; on je pa na vsákšega onih rokè gori djáo, i zvráčo je je.

⁴¹ Vö so pa šli i vrazjé od vnôgi, kričéči i govoréči: tí si Kristuš, ov Sin Boži. I poštrájfavši je, nej njim je dopüsto gúčati; ár so znali, kâ je on Kristuš.

IV.

⁴² Gda je pa dén grátao, vö idôči šô je vu püsto mesto, i lüdstvo ga je iskalo; i prišli so notri do njega, i zadržávali so ga, da bi nê odhájao od njih.

⁴³ On je pa erkao njim: i drügim mêstam mi je potrêbno nazveščávati králevstvo Bože; ár sem nato poslani.

⁴⁴ I predgao je vu správiščaj Galilee.