Sv. Lukež 24 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XXIV. TÁL. I. Kristuš gori stáne 1–12. II. Dvá ideta vu Emauš 13–35. III. Kristuš se večér skáže vučeníkom 36–47. IV. Ide vu nebésa 48–53. I.

¹ Prvi dén pa po sobotti vgojdno rano so šle k grobi, i nesle so z sebom začimbo, štero so pripravile, i nike drüge ešče ž njimi.

² Najšle so pa kamen odválani od groba.

³ I notri idôče, nej so najšle Gospon Jezuša têlo.

⁴ I zgôdilo se je, gda bi se one starale nad têm: ovo dvá možá sta postanola kre njih vu bliskajôčem gvanti.

⁵ Gda bi se pa one bojale i nagnole bi obráz vu zemlo, erkla sta njim: ka íščete toga živôčega med mrtvimi?

⁶ Nega ga eti, nego je gori stano. Spômente se, ka vám je gúčao ešče bodôči vu Galilei.

⁷ Govoréči: ka je potrêbno Siná človeka dati vu roké grêšni lüdi, i raspéti ga, i na trétji dén gori stánoti.

⁸ I spômenole so se ž njegovi rêči.

⁹ I povrnole so se od groba i eta vsa so nazvêstile tim edenájsetim i vsêm tim drügim.

¹⁰ Bilé so pa Mária Magdalêna, i Johanna, i Mária, Jakubova mati, i te drüge ž njimi, štere so pravile eta apoštolom.

¹¹ I vidile so se njim, liki zblôdnost, reči njihove, i nej so njim vervali.

¹² Peter pa gori stanovši bêžao je k grobi, i nagnovši se, vido je prtí položene same; i odíšao je pri sebi se čüdivajôči nad tém, štero se je zgôdilo.

II.

¹³ I ovo dvá ž njih sta šla vu onom dnévi v mesto, štero je na šéstdesét bežájov od Jerušálema, komi je imé Emauš.

¹⁴ I onedva sta si zgučávala med sebom od vsê tisti, štera so se zgôdila.

¹⁵ I prigôdilo se je, gda bi si zgučávala i spitávala, i sám Jezuš se približavši k njima, na vküp je šô ž njima.

¹⁶ Očí njidva so pa zdržavane bilé, da bi ga nê poznala.

¹⁷ Erčé pa njima: kákše rečí se tô, štere prôti eden drügomi mečeta hodéča, i sta žalostna?

¹⁸ Odgovoréči pa eden, komi je imé Kleofáš, erčé njemi: tí si sám tühénec vu Jerušálemi i neznaš, štera so se zgôdila v njem v eti dnévi?

¹⁹ I erčé njim: štera? Oneva sta pa erkla njemi: Od Jezuša Názarenskoga, kí je bio prorocki môž zmožen vu deli i v rêči pred Bogom i vsêm lüdstvom.

²⁰ Kakda so ga tá dáli vládnicke popovski i poglavnícke naši na sôdbo te smrti, i ráspili so ga.

²¹ Mí smo se pa vüpali, kâ on bode, kí odküpi Izraela. Ali ze vsêm etim ete je te trétji dén že dnes, kak so eta včinjena.

²² Ali i žene níke z nás so nás sasile, štere so vgojdno rano pri grobi bilé.

²³ I, geto so nej najšle têlo njegovo, prišle so govoréče: ka so vidênje angelov vidile, kí so pravili: ka on živé.

²⁴ I odíšli so niki onih, kí so z nami, k grobi, i najšli so tak, liki so i te žene povedale; njega so pa nej vidili.

²⁵ I on njim je erkao: oh nespametni i vükoga srcá vervati vsa, štera so pravili prorocke!

²⁶ Nejli je potrebno bilô ta trpeti Kristuši, i tak notri idti vu díko svojo?

²⁷ I začnovši od Môšeša i od vsê prorokov, razkládao je njim vsa ona písma, štera so od njega písana.

²⁸ I približávali so se k mesti, v štero so šli. I on se je držao, liki dabi dale šteo idti.

²⁹ I priprávlala sta ga govoréča: ostani z nami, ár je sunce že k večéri, i dén se je nagno. I notri je šô, da bi ž njima ostano.

³⁰ I zgôdilo se je, gda bi si doli seo ž njima, vzéo je krüh, blagoslovo ga je, vlomo ga je, i dáo ga je njima.

³¹ Njidva oči so se pa ôdprile, i poznala sta ga; i on se je nevidôči napravo pred njima.

³² I erkla sta eden drügomi: jeli je nej náj srcé gorelo vu nama, gda je nama gúčao na pôti, i gda nama je razkládao písma?

³³ I, gori stanovši vu onoj vöri, povrnola sta se v Jerušálem; i najšla sta vküp správlene ti edenájset, i kí so ž njimi bili.

³⁴ Govoréči: kâ je gori stano Gospôd zaistino, i skázao se je Šimoni.

³⁵ I oneva sta pripovidávala, štera so se na pôti zgôdila, i kakda je spoznani od njidva vu lámanji Krüha.

III.

³⁶ Gda bi si pa eta oni gúčali, Jezuš sám je postano na srêdi med njimi, i erčé njim: mér vám bojdi.

³⁷ Prestrašivši se pa, i bojéči včinjeni štímali so, kâ dühá vidijo.

³⁸ I erčé njim: ka ste se zburkali, i zakaj zhájajo gori etakše misli vu srcáj vaši?

³⁹ Glédajte roké moje i nogé moje, kâ sem jas. Šlátajte me, i glédajte. Ár düh mesá i kôst nema, liki mené vidite meti.

⁴⁰ I eta govoréči pokázao njim je roké i nogé.

⁴¹ Gda bi pa ešče nê vervali od radosti, i čüdivali bi se, erčé njim: máte kâ jejstvine eti?

⁴² Oni so pa podali njemi eden táo pečene ribe i mestovnoga medü.

⁴³ I vzéo je, i jo je pred njimi.

⁴⁴ Erčé pa njim: ete so one reči, štere sem vám gúčao, gda sem ešče z vami bio: kâ se je potrêbno spuniti vsemi, štera so písana vu právdi Môšešovoj, i v prorokáj, i v Žoltári od méne.

⁴⁵ Teda je ôdpro njim pamet, da bi razmeli písma.

⁴⁶ I erčé njim: kâ je tak pisano, i tak je potrêbno bilô trpeti Kristuši, i gori stánoti od mrtvi na trétji dén.

⁴⁷ I predgatí vu imêni njegovom pokôro i odpüščanje grêhov med vsêmi národmi začnovši od Jerušálema.

IV.

⁴⁸ Ví ste pa svedocke vsega toga.

⁴⁹ I ovo jas pošlem vám obečanje Očé mojega. Ví pa sêdte vu mestí Jerušálemskom, dokeč ne bodte oblečení z možnostjom od visíne.

⁵⁰ Vö je je pa pelao vu Betánio; i pozdignovši roké svoje, blagoslovo je je.

⁵¹ I včinjeno je, gda bi je on blagoslávlao, lôčo se je od njíh, i gori je nešeni vu nébo.

⁵² I oni so ga molili i nazáj so se povrnoli v Jerušálem z velikov radostjov.

⁵³ I bili so vseskôs vu cérkvi hvaléči i blagoslávlajôči Bogá. Amen!