Sv. Lukež 22 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XXII. TÁL. I. Kristuš se z nepriátelmi k svojoj moki priprávla 1–38. II. Moka z notrêšnja 39–46, z vünêšnja 47–71. I.

¹ Približao se je pa svétek brezi kvasá krüha, kí se zové Vüzen.

² I ískali so vládnicke popovski i pisáčke, kakda bi ga vmôrili; ár so se bojali lüdstva.

³ Notri je pa šô šatan vu Júdáša, kí se zové Iškarioteš, kí je bio z račúna ti dvanájset.

⁴ I odidôči zgučávao si je z vládniki popovskimi i z vitézi od toga, kakda bi ga njim v rôke dáo.

⁵ I radüvali so se: i pogôdili so se ž njim, ka njemi pêneze dájo.

⁶ I obečao je, i iskao je dobro vrêmen, ka bi ga njim v rôke dáo brezi lüdstva.

⁷ Prišao je pa dén brezi kvasá krüha, v šterom je trbelo vmoriti vüzenskoga ágneca.

⁸ I poslao je Petra i Jánoša govoréči: idita ino pripravta nám vüzenskoga ágneca, naj ga jejmo.

⁹ Onedva sta pa njemi erkla: gde ščéš, naj ga priprávimo?

¹⁰ On pa erčé njima: ovo, kak bodta notri šla vu mesto, sréča váj eden človek vrč vodé neséči; idita za njím vu hižo, v štero bode on notri šô.

¹¹ I erčita gospodári te hiže: Vučitel ti velí: gde je oštaría, gde jêm z mojmi vučeníkmi ágneca vüzenskoga?

¹² I on vám pokáže od zgora edno veliko večérjanico prestrto, tam ga pripravta.

¹³ Odidôča pa najšla sta tak, liki je njima povedao; i pripravila sta te ágnec vüzenski.

¹⁴ I, gda je prišla vöra, doli si je seo, i ti dvanájset Apoštolov ž njim vrét.

¹⁵ I erkao je njim: z velikim želênjem sem želo ete ágnec vüzenski jesti z vami prvle, liki mi je trpeti.

¹⁶ Ár velim vám: kâ ne bom več cilô jo ž njega, dokeč se ne spuni vu králevstvi Božem.

¹⁷ I vzéo je pehár, blagoslovi ga i erčé: vzemte si ga i razdelte si ga med sebom.

¹⁸ Ár velim vám: kâ ne bom pio z zrašenjá trsa, dokeč králevstvo Bože ne príde.

¹⁹ I vzéo je krüh, blagoslovivši vlomo ga je, i dáo ga je njim govoréči: eto je moje têlo, štero se za vás dá; tô činte na moje spominanje.

²⁰ Prispodobno i pehár povečérji govoréči: ete pehár je nôvi Zákon vu mojoj krvi, štera se za vás prelijé.

²¹ Ali ovo, rôka onoga, kí me odá, je z menom na stoli.

²² I Sin človeči istina ide, liki je skončano; ali jaj onomi, po kom se tá dá.

²³ I oni so se záčali spitávati med sebom, što bi bio ž njih, kí bi tô včíno.

²⁴ Zgôdila se je pa i pernja med njimi od toga, šteri bi se ji štímao bidti naj vékši.

²⁵ On njim pa erčé: králove poganov gospodüjo nad svojmi; i, kí oblást májo nad svojmi, dobrodelnícke se zovéjo.

²⁶ Ví pa nej tak; nego te naj vékši med vami naj bode, liki te naj ménši; i šteri je voj, liki kí slüži.

²⁷ Ár šteri je vékši? té, kí doli séde, ali kí slüži? Nejli, kí doli séde? Jas sem pa na srêdi med vami, liki, kí slüži.

²⁸ Ví ste pa, kí ste ostanoli z menom vu sküšávanji mojem.

²⁹ I jas zakonim vám, liki je zakono meni Oča moj, králevstvo.

³⁰ Naj jejte i piéte na stoli mojem vu králevstvi mojem, i sedíte na králevski stôcaj, sôdivši dvanájset národov Izraelski.

³¹ Erčé pa Gospôd: Šimon, Šimon, ovo šatan vás je vö zproso, ka bi vás sêjao, liki pšenico.

³² Jas sem pa molo za tébe, naj se ne zmenka vera tvoja; i tí, gda se povrnéš, potrdi brate tvoje.

³³ On pa erčé njemi: Gospodne, z tebom sem gotov i v temnico i na smrt idti.

³⁴ On pa erčé: Velmi tebi Peter: ne bode popêvao dnes kokôt prvle, liki me tríkrát zatajíš, ka me ne poznaš.

³⁵ I erčé njim: gda sem vas poslao brezi mošnjé, i turbe i črêvlov, jeli ste kákše zmenkanje meli? Oni so pa erkli: nej smo.

³⁶ Záto erčé njim: ali zdaj, kí má mošnjo, naj jo vzeme; rávno tak i turbo; i, ki nema, naj odá gvant, i küpi si meč.

³⁷ Ár velim vám: kâ se je ešče etomi, štero je písano, potrêbno spuniti nad menom, trbê je znati etomi, i z nepravdenikmi je zračúnani. Ár i ona, štera so od méne, konec májo.

³⁸ Oni pa erčéjo: Gospodne, ovo dvá meča eti. On pa erčé njim: zadosta je.

II.

³⁹ I vö idôči šô je pôleg šegé na goro olivecko; nasledüvali so ga pa i vučenicke njegovi.

⁴⁰ Gda bi pa tam bio na mesti erčé njim: Molte, naj vu sküšávanje ne prídete.

⁴¹ I on se je ftrgno od njih, liki na ednoga kamna lüčáj; i pokleknovši na kôlina, molo je,

⁴² Govoréči: Oča, či ščéš, naj prêde ete pehár od méne, dönok nej moja, nego tvoja vola bojdi.

⁴³ Skázao se je pa njemi angel z nébe, šteri ga je krepio.

⁴⁴ I gda bi bio vu boji pobožnêše je molo. Bio je pa znój njegov, liki kaple krví tekôče na zemlo.

⁴⁵ I gda bi gori stano od molitvi, pridôči k vučeníkom svojim najšao je je, ka so spáli od žalosti.

⁴⁶ I erčé njim: ka spíte? Gori stante i molte, naj ne prídete vu sküšávanje.

⁴⁷ Ešče, pa da bi on gúčao: ovo, lüdstvo, i, kí se zové Júdaš, eden ti dvanájset, pred njimi je šô, i približao se je k Jezuši, ga bi ga küšno.

⁴⁸ Jezuš je pa erkao njemi: Júdaš, z küšüvanjem Siná človečega odáš.

⁴⁹ Vidôči pa, kí so okôli njega bili, štero se je godilo, erkli so njemi: Gospodne, jeli bomo je bili z mečom?

⁵⁰ I vdaro je eden niki ž njih slugo víšešnjega popa, i odsekao njemi je tó právo vühô.

⁵¹ Odgovoréči pa Jezuš erčé: nihájte je notri do etec. I doteknovši se vüha njegovoga, zvráčo ga je.

⁵² Erčé pa Jezuš vládnikom popovskim, i cérkvi vitézom, i starišom, kí so nad njega prišli: liki na razbojnika ste vö prišli z mečmí i z drogmí.

⁵³ Vsáki dén sem bio z vami vu cérkvi, i nej ste vö vtégnoli roké na méne. Ali eta je vaša vöra i oblást kmice.

⁵⁴ Vzéli so ga pa z sebom, i pelali so ga, i notri so ga pelali vu hižo víšešnjega popa. Peter ga je pa nasledüvao ôzdaleč.

⁵⁵ Znêtivši pa ogen na srêdi na dvôri, gda bi si okôli sposeli oni, seo si je i Peter na srêdo med njé.

⁵⁶ Vidôči ga pa níka deklíčka sedéčega pri svetlosti, i v njega gledéča erčé: i ete je ž njim bio.

⁵⁷ On ga je pa zátajo govoréči: žena, neznam ga.

⁵⁸ I po krátkom vrêmeni drügi ga vidôči erčé: i ti si ž njíh. Peter pa erčé: človek, nej sem.

⁵⁹ I liki je edne vöre rázloček, drügi niki je pá potrdjávao govoréči: zaistino i ete je ž njím bio, ár je Galileánec.

⁶⁰ Erčé pa Peter: človek, neznam, ká práviš. I preci je, ešče gda bi on gúčao, spopêvao kokôt.

⁶¹ I obrné se Gospôd i zgledno se je na Petra. I spômeno se je Peter z rêči Gospodnove, liki je erkao njemi: kâ prvle, liki kokôt bode popêvao, trikrát me zatajiš.

⁶² I vö idôči Peter jôkao se je britko.

⁶³ Ti možjé, pa kí so držali Jezuša, ošpotávali i bili so ga.

⁶⁴ I pokrili so ga i bili so njegov obráz, i pítali so ga govoréči: proroküj, što te je vdaro.

⁶⁵ I drüga vnôga preklinjávajôči pravili so na njega.

⁶⁶ I, kak je dén pôstao, vküp so se spravili ti stariši lüdstva, i vládnicke popovski, i pisáčke, i pelali so ga gori vu tanáčnico svojo.

⁶⁷ Govoréči: či si tí ov Kristuš, povej nám? Erčé pa njim: či vám gli povêm, ne bodte vervali.

⁶⁸ Či bom pa i vás pítao, ne odgovoríte mi, niti me ne püstíte.

⁶⁹ Od eti máo bode Sin človeči sedéči na desnici zmožnosti Bože.

⁷⁰ Erkli so pa vsi: tak si ti Sin Boži? On pa njim velí: ví velíte, ka sem jas.

⁷¹ Oni so pa erkli: ka nám je več potrêbno svedôstva? ár smo samí čüli z vüst njegovi.