Sv. Lukež 20 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XX. TÁL. I. Kristuša od Ivanovoga krsta pitanje 1–8. II. Od lüdomorski delavcov goric 9–18. III. Od Casarove dáče 19–26. IV. Sadduceušov nespametno pitanje od gori stanenjá 27–40. V. Krist. pitanje od Dávidovoga Siná 41–47. I.

¹ I zgodilo se je vu ednom oni dnévov, gda bi včio on lüdstvo vu cérkvi i Evangeliom bi nazveščávao, pristôpili so vládnicke popovski, i pisáčke z tími stariši.

² I erčéjo njemi govoréči: povej nám, vu kákšoj oblásti eta činiš? ali što je tisti, kí ti je tô oblást dáo?

³ Odgovoréči pa erčé njim: i jas bom vás edno rêč pitao, i povête mi.

⁴ Krst Ivana jeli je z nébe bio, ali pá z lüdi?

⁵ Oni so pa premetávali med sebom govoréči: kâ či erčémo: z nébe, erčé: zakaj ste pa njemi nej vervali?

⁶ Či pa erčémo: z lüdi, vse lüdstvo bode nás kamenüvalo; ár za gvüšno verje, ká je Ivan prorok bio.

⁷ I odgovorili so: neznamo, odkud.

⁸ I Jezuš erčé njim: niti jas ne povêm vám, vu kákšoj oblásti eta činim.

II.

⁹ Záčao je pa lüdstvi praviti eto príliko: človek níki je zasádo gorice, i vö je je dáo delavcom, i odíšao je, i tam je bio zadosta vrêmena.

¹⁰ I vu vrêmeni brátve poslao je k tim delavcom slugo, naj njemi z sáda ti goríc dájo. Ti delavci so ga pa zbili i odposlali so ga práznoga.

¹¹ I gori je djáo, ka i drügoga slugo pošle; oni so pa i toga zbili i geto so ga ošpotali, odposlali so ga práznoga.

¹² I gori je djáo, ka i trétjega pošle; oni so pa i toga oranili, ino so ga vö vrgli.

¹³ Erčé pa Gospôd ti goríc: ka bom činio? Pošlem Siná mojega, toga lüblénoga, lekaj se toga, vidôči, zastôpijo.

¹⁴ Gda bi ga pa ti delavci vidili, premišlávali so si med sebom govoréči: ete je te öročnik; hodte, bujmo ga, naj naša bode öročína.

¹⁵ I vö so ga vrgli z goríc i bujli so ga. Ka bode záto njim činio te gospôd ti goríc?

¹⁶ Pride i pogübí te delavce i dá gorice drügim. Šteri so eto čüli, erkli so: obari Bôg.

¹⁷ On se pa zglednovši na njé erčé: ka je tak eto, ka je písano: kamen, šteroga so zidárje zavrgli, té je včinjeni glavič voglá.

¹⁸ Vsáki, kí spádne na on kamen, vküp se zmoždži na koga pa té kamen spadne, razdrobi ga.

III.

¹⁹ I ískali so vládnicke popovski i pisáčke, gori na njega roké vržti vu onoj vöri; i bojali so se lüdstva, ár so spoznali, ka je prôti njim pravo tô príliko.

²⁰ I kebzüjôči na njega poslali so zasidávce, kí so se skažüvali, ka so oni pravični.

²¹ I pítali so ga govoréči: Vučitel, známo, kâ ednáko gučíš i včíš, i ne preštímaš obrâz; nego vu ístini včíš pôt Božo.

²² Slobodno je nám Casari dáčo dati, ali nej?

²³ Na pamet je pa vzéo njihovo jálnost i erčé njim: ka me sküšávate?

²⁴ Pokážte mi eden denár; koga má kêp i napisek? Odgovoréči pa erkli so: Casarov.

²⁵ On pa njim erčé: dájte záto, štera so Casarova, Casari, i štera so Boža, Bôgi.

²⁶ I nej so ga mogli zapopádnoti vu rêči pred lüdstvom, i čüdivajôči se nad odgovorom njegovim, múčali so.

IV.

²⁷ Pridôči pa níki z Sadduceušov, (ki prôti gučíjo, ka gori stanenjá nejga) pítali so ga.

²⁸ Govoréči: Vučitel, Môšeš nám je písao: či šteroga brat merjé majôči ženo i on brezi decé vmerjé, naj vzeme brat njegov to ženo, i pobüdi semen brati svojemi.

²⁹ Sedem bratov je pa bilô; i te prvi si je vzéo ženo i mr’ô je brezi decé.

³⁰ I vzéo je te drügi to ženo, i té je mr’ô brezi decé.

³¹ I te trétji jo je vzéo, i té je mr’ô brezi decé.

³² Obslêdnjim pa vsê mrla je i ta žena.

³³ Záto vu gori stanenjê šteroga tê bode žena? ár sedem je ji jo melo za ženo.

³⁴ I odogovoréči erčé njim Jezuš: sinovje etoga svêta se ženijo i k môži dávajo.

³⁵ Kí pa bode vrêdni preštímani naj ovo vekivečnost vzemejo i gori stanenjé z mrtvi; niti se ne bodo ženili, niti ne bodo k môži dávale.

³⁶ Ár niti mrêti več ne moro. Ár priglíhni bodo k angelom, i sinovje Boži so, gori stanenjá sinovje bodôči.

³⁷ Ka pa gori stánejo ti mrtvi, i Môšeš je znamenüvao pri ščípki, gda právi, ka je Gospôd Bôg Abrahámov, i Bôg Ižaákov, i Bôg Jákobov.

³⁸ Bôg je pa nej ti mrtvi, nego živi; ár vsi njemi živéjo.

³⁹ Odgovoréči pa níki z pisáčov erkli so: Vučitel, dobro práviš.

⁴⁰ Nej so ga pa smeli več nikaj pítati.

V.

⁴¹ Erčé pa njim: kakda právijo Kristuša Sina Dávidovoga bidti?

⁴² I on Dávid velí vu knigaj Žoltárski: erkao je Gospôd Gospodi mojemi: sedi si z dêsne moje.

⁴³ Dokeč položim nepriátele tvoje na podnogáonico nôg tvoji.

⁴⁴ Dávid ga tak za Gospôda zové, i kakda je Sin njegov?

⁴⁵ Erčé pa vučeníkom svojim tak, da ga je vse lüdstvo čülo.

⁴⁶ Varte se od pisáčov, kí ščéjo hoditi vu dúgom gvanti, i lübijo poklánjanje na placê, i prêdnje stôce vu správiščaj, i prednje sedênje vu goščenjê.

⁴⁷ Kí požérajo hiže vdovic pod obrázom dúgoga molenjá. Eti vzemejo žmetnêšo sôdbo.