Sv. Lukež 2 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

II. TÁL. I. Od Kristušovoga rodjenjá i obrizávanja 1–21. II. Od Dev. M. spelávanja 22–40. III. Od Krist. v dvanájsetom leti dela 41–52. I.

¹ Prigôdilo se je pa vu dnévi oni, zíšla je zapoved od Auguštuš Casara, da bi se spísao ves Svêt.

² (Eto spišüvanje je prvle včinjeno bilô, liki je Šírie poglavár bio Cireniuš).

³ I šli so vsi, da bi se zapísali, vsáki vu lastivno mesto.

⁴ Gori je pa šô i Jožef od Galilee z mesta Názareta v Judeo, vu mesto Dávidovo, štero se zové Betlehem, (ár je i on bio z hiže i žlajhte Dávidove).

⁵ Ka bi se zapísao z Máriov sebi zaročenov ženôv, štera je noséča bíla.

⁶ Prigôdilo se je pa, gda bi oneva tam bilá, spunili so se dnévi, v šteri bi ona rodíla.

⁷ I porodíla je Siná svojega prvorodjenoga, i povíla ga je v plenice i položila ga je v jasli záto, kâ so nej meli mesta vu oštaríji.

⁸ I bilí so pastérje vu držéli onoj na pôli verustüvajôči i strážo držéči v noči nad črêdov svojov.

⁹ I ovo angel Gospodnov je pristôpo k njim, i díka Gospodnova je je okôli vzéla; i zbojali so se z velikov bojaznostjov.

¹⁰ I erčé njim angel: ne bojte se, ár ovo nazveščávam vám veliko radost, štera bode vsemi lüdstvi.

¹¹ Ár se je narôdo vám dnes Zveličitel, ki je Gospon Kristuš vu Dávidovom mesti.

¹² I tô je vám znamênje: nájdete dête v plenice povito, položeno vu jasli.

¹³ I na nágli postáne z angelom vnožino vojské nebeske hvaléče Bogá i govoréče:

¹⁴ Díka na visini Bôgi, i na zemli mér, vu lüdi pa dopádnenjé.

¹⁵ I prigôdilo se je, da bi odišli od njih vu nebésa angelje, ti lüdjé pastérje so erkli eden drügomi: pojdmo tak do Betlehema, i poglednimo to zgojeno rêč, štero nám je Gospôd oznano.

¹⁶ I šli so gerdno, i najšli so Mário, i Jožefa i tó dête, položeno vu jaslaj.

¹⁷ Vidôči pa, razglásili so té reči, štere so njim povêdane od deteta.

¹⁸ I vsi, kí so čüli, čüdivali so se nad onim, štera so njim povêdana od pastérov.

¹⁹ Mária je pa zdržála vse ete rečí premetávajôča njé vu srci svojem.

²⁰ I povrnoli so se pastérje dičéči i hvaléči Bogá za vsa, štera so čüli, i vidili, liki je njim povêdano bilô.

²¹ I gda bi se spunilo osem dnévov, ka bi se obrezalo tó dête, zváno je imé njegovo Jezuš, liki je zváno od angela prvle, kak se je popríjalo vu utrobi.

II.

²² I gda bi se spunili dnévi njé očiščávanja pôleg právde Môšešove, gori so ga pelali vu Jerušálem, da bi ga postavili pred Gospodna.

²³ (Likí je pisano vu právdi Gospodnovoj, kâ vsáki samec, kí odpré utrobo, svéti Gospodna bode zváni.)

²⁴ I dáli bi áldov pôleg povêdanja vu právdi Gospodna, eden pár grlic, ali dvá mláda golôba.

²⁵ I ovo bio je eden človik v Jerušálemi, komi je imé Šimeon; i té človik, pravičen i pobožni bodôči, je čakao obeseljé Izraela i svéti Düh je bio nad njim.

²⁶ I bilô njemi je oznanjeno od Düha svétoga, da ne bode vido smrti prvle, kak bode vido Kristuša Gospodnovoga.

²⁷ I prišao je vu Dühi v cérkev. I, gda bi notri pelali roditelje to dête Jezuša, ka bi činili pôleg šegé te právde za njega.

²⁸ I on ga je vzéo vu svoja nároča i blagoslôvo je Bogá i erkao je.

²⁹ Zdaj odpüščávaš slugo tvojega, Gospodne, pôleg rêči tvoje, vu méri.

³⁰ Ár so vidile oči moje zveličanje tvoje.

³¹ Štero si pripravo pred lícom vsega lüdstva.

³² Svetlost na oznanüvanje poganom, i díko lüdstvi tvojemi Izraeli.

³³ Jožef pa i mati njegova sta se čüdivala nad onim, štera so povêdana od njega.

³⁴ I blagoslovo je je Šímeon, i erkao je Márii materi njegovoj: ovo ete je položen na spadnenjé i gori stanenjé vnôgim vu Izraeli, i na znamênje, komi bodo prôti gúčali.

³⁵ (I eto tvojo düšo tüdi meč presmekne), naj se vö vjávijo vnôgi src premišlávanja.

³⁶ I bíla je edna Anna prorokojca Fanuelova čí z plemena Aššerskoga. Tá je po vnôgi dnévi obstarala živôča z možom sedem lêt od devojstva svojega.

³⁷ I bila je vdovica, okoli osemdesét i štiri lêt, štera je nej odstôpila od cérkvi, z postmi i z molítvami slüžéča nôč i dén.

³⁸ I ona je vu onoj vöri pristôpila i vadlüvala je Gospodna, i gúčala je od njega vsêm čakajôčim odküplenjé v Jerušálemi.

³⁹ I kak so skončali vsakovačka pôleg Gospodnove právde, povrnoli so se v Galileo vu svoje mésto Názaret.

⁴⁰ Tó dête je pa raslo, i krêpilo se je v dühi, napunjeno z modrôstjom; i milošča Boža je bíla nad njim.

III.

⁴¹ I šli so roditelje njegovi vsáko leto vu Jerušálem na svétek vüzenski.

⁴² I gda bi bio dvanájset lêt star, gori idôči oni v Jerušálem pôleg návade svétka.

⁴³ I spunivši se ti dnévi, gda bi se nazáj povrnoli oni, tó dête Jezuš je ostanolo v Jerušálemi, i nej je znao Jožef i mati njegova.

⁴⁴ Nego sta štímala, kâ je med pôtnikmi. Šli so pa eden dén pôti, i ískali so ga med rodbinov i med znánimi.

⁴⁵ I, gda bi ga ne najšli, povrnoli so se v Jerušálem, ískajôči ga.

⁴⁶ I prigôdilo se je po tréj dnévi, najšli so ga vu cérkvi sedéčega na srêdi med vučiteli, i poslüšajôčega njé, i spitávajôčega njé.

⁴⁷ Čüdivali so se pa vsi, kí so ga poslüšali, nad rázumom i odgovárjanjem njegovim.

⁴⁸ I vidôči ga, leknoli so se. I erčé njemi mati njegova: sinek, zakaj si nám tak včíno? Ovo oča tvoj i jas z boleznostjom sva te ískala.

⁴⁹ I erčé njima: ka je, kâ sta me ískala? neznata, kâ je meni potrêbno bidti vu oni, štera so Očé mojega?

⁵⁰ I onedva sta nej razmela to rêč, štero je njima pravo.

⁵¹ I doli je šô ž njima, i šô je v Názaret, i bio je podložen njima. I mati njegova je zdržála vse ete rečí vu srci svojem.

⁵² I Jezuš je gori jemáo v môdrosti i visokosti, i v milošči pri Bôgi i lüdmi.