Sv. Lukež 19 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XIX. TÁL. I. Zakeuš se povrné 1–10. II. Od plemenitoga človeka slugov 11–28. III. Kristuš gêzdi v Jerušálem 29–40. IV. Od Jerušálemske pogübelnosti 41–48. I.

¹ I notri idôči skôz je šô po Jerihi.

² I ovo eden môž, po iméni zváni Zakeuš, kí je bio vládnik publikánušov, i té je bio bogat.

³ I ískao je môduš viditi Jezuša, što je; i nej je mogao od lüdstva, ár je visokosti mále bio.

⁴ I naprê bežéči pred njega, gori je šô na malino, da bi ga vido, ár je potom mogo mimoidti.

⁵ I, kak je prišao na mesto, gori se zglednovši Jezuš, vido ga je, i erčé njemi: Zakeuš, šetüj doli idti, ár je dnes potrêbno meni vu tvojoj hiži ostánoti.

⁶ I šetüvao je doli idti, i k sebi ga je príjao z radostjom

⁷ I, kí so ga vidili, vsi so mrmrali govoréči: kâ je k grêšnomi môži šô notri počívat.

⁸ Stojéči pa Zakeuš, erčé Gospodni: ovo, polovice poíštva mojega, Gospodne, dám siromákom; i či sem koga v kom vkano, nazáj njemi dám štirikrát teliko.

⁹ Erčé pa njemi Jezuš: dnes je zveličanje etoj hiži včinjeno, geto je i on sin Abrahámov.

¹⁰ Ár je prišao Sin človeči iskat, i zdržázat tô zgübleno.

II.

¹¹ Slíšavši pa oni eta priložéči, erčé eto príliko záto, kâ je blüzi bio k Jerušálemi, i oni so štímali, ka se preci má králevstvo Bože vjaviti.

¹² Erčé záto: človek níki dobroga roda je šô vu daleko držélo podzaímat sebi králevstvo, i nazáj se povrnôti.

¹³ Prizové pa desét slugov svoji, i dáo njim je desét minov, i erkao je njim: tržte, dokeč nazáj prídem. (Edna mína včíni 30 tolarov).

¹⁴ Mestánčarje njegovi so ga pa odürili i poslali so poselstvo za njim govoréči: neščemo, ka bi ete nad nami kralüvao.

¹⁵ I prigôdilo se je, gda bi se on povrno, kak je podzájao to králevstvo, izvati velí tiste svoje sluge, kim je dáo pêneze, da bi spoznao, kakda je šteri tržo.

¹⁶ Pridôči pa te prvi erčé: Gospodne, mína tvoja je desét min pridelala.

¹⁷ I erčé njemi: veséli se dober sluga; da si nad náj ménšim veren bio, mej oblást nad desetimi mêstami.

¹⁸ I prišao je te drügi govoréči: Gospodne, mína tvoja je pridelala pét min.

¹⁹ Erčé pa i tomi: i tí boj nad petimi mêstami.

²⁰ I te drügi je prišao govoréči: Gospodne, ovo, mína tvoja, štero sem meo vu facalêgi djáno;

²¹ Ár sem se bojo, ka si trdi človek; vzemeš, kama si nej djáo, iženjaš, štero si nej sêjao.

²² Velí pa njemi: z tvoji vüst te sôdim, lagoji sluga. Znáš, ka sem jas trdi človek; vzemem, štero sem nej položo, i ženjam, štero sem nej sêjao.

²³ Zakaj si nej tak dáo pêneze moje na stol minjávcov, i jas pridôči bi je vzéo z žôjom.

²⁴ I tim tam stojéčim erčé: vzemte kraj od njega to míno, i dájte jo tomi, kí desét min má.

²⁵ I erčéjo njemi: Gospodne, tak má desét min.

²⁶ Ár velím vám: kâ vsákomi, ki má, se njemi dá; ki pa nema, i ka má, vzeme se od njega.

²⁷ Ali te nepriátele moje, one, kí so nej šteli, naj jas nad njimi kralüjem, pripelajte esi i spokolte je pred menom.

²⁸ I, da bi eta erkao, šô je pred njimi gori idôči vu Jerušálem.

III.

²⁹ I prigôdilo se je, gda bi se približávao v Betfágo i Betánio k gori, štera se zové olivecka, poslao je dvá vučeníka svojiva.

³⁰ Govoréči: idita vu to pred vami bodôčo vés, i notri idôča nájdeta žrbé privézano, na kom je ešče nikši človek nigdâr nej sedo; odvéžta je, i pripelajta je.

³¹ I, či vama bode što pravo: zakaj je odvežüjeta? tak povêta njemi, kâ je Gospod potrebüje.

³² Gda bi pa odíšla tiva poslana, najšla sta tak, liki njima je povedo.

³³ Gda sta pa ovdežüvala onedva to žrbé, erkli so njima gospodári njegovi: zakaj odvežüjeta to žrbé?

³⁴ Onedva sta pa erkla: Gospôd je potrebüje.

³⁵ I pelala sta je k Jezuši. I prestrla sta svoje gvante ua žrbé, i gori sta posádila Jezuša.

³⁶ Gda bi pa on šô, prestérali so gvant svoj na pôt.

³⁷ Gda bi se pa on približávao k strmci toga bregá oliveckoga, záčala je vsa vnožina ti vučeníkov, radüvajôča se, hváliti Bogá z velikim glásom za vse one, štere so vidili, močí.

³⁸ Govoréči: blagoslovleni Král, šteri ide vu iméni Gospodnovom; mér vu nébi, i dika na visíni.

³⁹ I níki Farizeuške so erkli z lüdstva njemi: Vučitel, poštrájfaj vučeníke tvoje.

⁴⁰ I odgovoréči erčé njim: velim vám, kâ, či eti bodo múčali, kaménje bode kríčalo.

IV.

⁴¹ I, kak se je priblížo, vidôči to mêsto, jôkao je nad njim.

⁴² Govoréči: da bi tí poznalo, i ešče vu etom tvojem dnévi, štera slišijo k méri tvojemi. Zdaj je pa skrito od ôči tvoji.

⁴³ Ár prídejo dnévi na tébe, i okôli tébe vržejo nepriátelje tvoji spice, i obsédejo te, i vküp te stísnejo na vse kraje.

⁴⁴ I zemlôv te zglíhajo, i siní tvoje vu tebi; i ne nihájo vu tebi kamen na kamni, ka si nej spoznalo vrêmen priglédanjá tvojega.

⁴⁵ I notri idôči vu cérkev, záčao je vö metati te odávajoče vu njê i küpivajôče.

⁴⁶ Govoréči njim: písano je: hiža moja je hiža molitvi; ví ste pa njô včínili razbojnikov jamo.

⁴⁷ I bio je vučéči vsáki dén vu cérkvi. Vládnicke popovski pa i pisáčke so ga iskali pogübiti, i ti prêdnji toga lüdstva.

⁴⁸ I nej so najšli; ka bi činíli. Ár je vse lüdstvo vísilo od njega, njega poslüšajôče.