Sv. Lukež 18 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XVIII. TÁL. I. Nestanoma trbê moliti 1–8. II. Farizeuš i publikánuš v cérkvi molita 9–14. III. Deco k Kristuši neséjo 15–17. IV. Od bogácov zveličanja 18–30. V. Od Krist. moke nazviščávanja 31–34. VI. Bartimeuš priglédne 35–43. I.

¹ Pravo je pa i príliko njim, kak je potrêbno vseskôs moliti, i nej manjükivati.

² Govorêči: bio je eden sodec v ednom mesti, kí se je Bogá nej bojo, i človeka se je nej zastôpo.

³ Bíla je pa nikša vdovica vu onom mesti, i šla je k njemi govoréča: oslobodi me od mojega protivníka.

⁴ I nej je šteo do vrêmena. Potom je pa erkao vu sebi: či gli se Bogá ne bojim, i človeka se ne zastôpim.

⁵ Ali, da mi teliko zaglüšanja správla eta vdovica, oslobodím jo: naj, na konec, k meni hodéča, me ne razdráždži.

⁶ Erčé pa Gospôd: poslüšajte, ka te nepravičen sôdec právi?

⁷ Bôg pa jeli ne včini zadomeščanjé tim odebránim svojim kričéčim k njemi nôč i dén, či gli je dugo trpi.

⁸ Velim vám, kâ njim včini zadomeščanjé hitro. Dönok, gda Sin človeči pride, jeli nájde vero na zemli?

II.

⁹ Erčé pa i nikim, kí so štimali vu sebi, kâ so pravični i te drüge so za nikoj meli, eto priliko:

¹⁰ Dvá človeka sta gori šla v cérkev Bogá molit, eden Farizeuš i te drügi publikánuš.

¹¹ Farizeuš stojéči pri sebi, je etak molo Bôg, hválo ti dájem, ka sem nej, liki drügi lüdjé, zgrablívci, nepravični, práznicke, ali kak i ete publikánuš.

¹² Postim se dvakrat vu tjédni, i desetino dám ze vsega, ka ládam.

¹³ I publikánuš ôzdaleč stojéči, nej je šteo ni očí vu nebésa prizdignoti, nego se je bio vu prsi svoje govoréči Bôg, ftišaj se meni grêšniki.

¹⁴ Velim vám, doli je šô ete spravičani vu hižo svojo bole, liki ov. Ár vsáki, kí se zvísi, ponízi se; kí se pa ponízi, zvísi se.

III.

¹⁵ Prinášali so pa njemi i otroke, ka bi se ji dotekno; vidôči pa vučenícke, štrájfali so je.

¹⁶ Jezuš pa prizvajôči njé erčé nihájte otroke idti k meni i ne prepovedávajte njim; ár je tákši králevstvo Bože.

¹⁷ Zaistino velim vám kikoli ne vzeme králevstvo Bože, liki dête, nemore notri idti v njé.

IV.

¹⁸ I opítao ga je niki poglavník govoréči: Vučitel dober, ka mi je činiti, naj žitek vekivečni öroküjem?

¹⁹ Erčé pa njemi Jezuš: ka me práviš dobroga? nišče je nej dober, nego eden Bôg;

²⁰ Zapôvedi znáš? ne praznüj. Ne vmôri. Ne kradni. Ne svedôči krivo. Poštüj očo tvojega i mater tvojo.

²¹ On pa erčé: eta vsa sem zdržao od mladosti moje.

²² Slíšazši pa eta Jezuš, erčé njemi: ešče ti edno falí. Vsa, ka máš, odáj, i dáj siromákom, i meo boš kinč vu nébi; i poj, nasledüj mené.

²³ On pa slíšavši eta, žalosten je postano, ár je bio bogat jáko.

²⁴ Vidôči ga pa Jezuš žalostnoga včinjenoga, erčé: kak žmetno, pêneze majôči, notri ido vu králevstvo Bože.

²⁵ Ár je leži kumili skôs vüh iglé idti, liki bogáci vu králevstvo Bože notri idti.

²⁶ Erkli so pa, kí so ga poslüšali: što se more tak zveličati?

²⁷ On pa erčé: štera so nemogôča pri lüdi, mogôča so pri Bôgi.

²⁸ Erkao je pa Peter: ovo, mi smo vsa tá niháli, i nasledüvali smo tebé.

²⁹ On pa erčé njim: zaistino velim vám, kâ je ni eden nej, kí je niháo hižo, ali roditele, ali brate, ali ženo, ali otroke za volo králevstva Božega.

³⁰ Kí nebi nazáj vzéo z vnôgim tálom vu etom vrêmeni i vu príšestnoj vekivečnosti žitek vekivečni.

V.

³¹ Gda bi pa k sebi vzéo ti dvanájset, erčé njim: ovo, gori idemo v Jerušálem, i spunio se vsa, štera so písana po prorokáj od Siná človečega.

³² Ár se dá poganom, i ošpota se, i osmejé se, i oplüne se.

³³ I, geto ga zbičüjo, vmorijo ga; ali na trétji dén gori stáne.

³⁴ I oni so nikaj nej etoga razmeli, i bíla je eta rêč skrita od njíh, i nej so znali, štera so njim povêdana.

VI.

³⁵ Prigôdilo se je pa, gda bi se približávao k Jerihi, níki slêpi je sedo kre pôti kôdivâjôči.

³⁶ Slíšavši pa lüdstvo mimo idôče, spitávao je, ka bi tô bilô.

³⁷ Nazvêstili so pa njemi, kâ Jezuš Názarenski ide mímo.

³⁸ I kríčao je govoréči: Jezuš, Sin Dávidov, smilüj se meni.

³⁹ I, ki so naprê šli, štrájfali so ga, ka bi múčao. On je pa ed toga bole kríčao Sin Dávidov, smilüj se meni.

⁴⁰ Stano je pa Jezuš, i zapovedao ga je k sebi pripelati. Gda bi se pa približávao, píta ga,

⁴¹ Govoréči: ka ščéš, naj ti včinim? On pa erčé: Gospodne, naj preglédnem.

⁴² I Jezuš erčé njemi: pregledni, vera tvoja je tebé zdržála.

⁴³ I preci je pregledno, i nasledüvao ga je, dičéči Bogá. I vse lüdstvo, ka je tô vidilo, dalô je díko Bôgi.