Sv. Lukež 17 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XVII. TÁL. I. Od spáke 1–10. II. Od desét gobavcov 11–19. III. Od prišestjá králevstva Božega 20–37. I.

¹ Erčé pa vučeníkom: nemogôče je, kâ bi spáke nê prišle, jaj pa tomi, po kom prído.

² Bole bi njemi bilô, da bi se njemi mlinski kamen djáo okoli šinjeka njegovoga, i vrgao bi se vu môrje, liki ka bi spáčo ednoga z eti naj ménši.

³ Kebzüjte. Či pa pregreší prôti tebi brat tvoj, poštrájfaj ga; i, či se povrné, odpüsti njemi.

⁴ I či sedemkrát eden dén pregreší prôti tebi, i sedemkrát eden dén se povrné k tebi govoréči: žao mi je, odpüsti njemi.

⁵ I erkli so Apoštolje Gospodni: povékšávaj nám vero.

⁶ Erčé pa Gospôd: či máte vero liki horčično zrno, erčéte pa etoj malini: vtrgni se vö z korenjom i vsádi se vu môrje; bôgala de vás.

⁷ Što pa z vás, kí má slugo slüžéčega, ali paséčega, gda notri v hižo príde z njive, njemi preci velí: hodi i sedi si k stoli?

⁸ Jeli ne bode njemi velo: pripravi, naj večérjam, i opásani slüži mi, dokeč jêm i piém, i potom toga jej i pí ti.

⁹ Jeli zahváli slugi onomi, ka je včíno ona, štera so njemi zapovêdana? ne štimam.

¹⁰ Tak i ví, gda včinite vsa, štera so vám zapovêdana, erčite: kâ smo slugi nehasnoviti; ár, štera smo dužni bili činiti, li tá smo činili.

II.

¹¹ I prigôdilo se je, gda bi on šô vu Jerušálem, i on je prêk šô na srêdi po Šamárii i Galilei.

¹² I, gda bi on notri šô vu níko vés, srelo ga je desét gobavi možôv, kí so postanoli ôzdaleč.

¹³ I oni so pozdignoli glás svoj govoréči: Jezuš, naš Mešter, smilüj se nad nami.

¹⁴ I vidôči erčé njim: idite i pokážte se popom. I prigôdilo se je vu odhájanji njihovom očíščeni so.

¹⁵ Eden pa ž njih vidôči, ka je ozdravo, povrno se je z velikim glásom dičéči Bogá.

¹⁶ I spadno je na obráz pred nogé njegove zahválo njemi je; i tisti je bio Šamaritánuš.

¹⁷ Odgovoréči pa Jezuš erčé: nej ji je desét očíščeni? gde ji je pa ti devét?

¹⁸ Nej se ji je najšlo, kí bi se povrnoli i dáli bi díko Bôgi, nego ete tühénec.

¹⁹ I erčé njemi: stani gori ino idi, vera tvoja je tebé zdržála.

III.

²⁰ Pítani pa od Farizenšov, gda príde králevstvo Bože, odgôvoro je njim i erkao: ne príde králevstvo Bože tak, ka bi je što várao.

²¹ Ni ne bodo pravili: ovo eti, ali ovo tam je. Ár ovo králevstvo Bože je vu vami.

²² Erčé pa vučeníkom: prído dnévi, gda bodete želeli ednoga ti dnévov Siná človečega viditi, i ne bodte ga vidili.

²³ I erčéjo vám: ovo eti, ali, tam je, nejdite, niti je ne nasledüjte.

²⁴ Ár, liki blísk, kí se zblísne z ednoga kraja, kí je pod nébov, i do drügoga pod nébov bodôčega kraja se svêti, tak bode i Sin človeči vu dnévi svojem.

²⁵ Potrêbno je pa njemi prvle vnôga trpeti i zavržti se od etoga národa.

²⁶ I, liki je bilô vu dnévi Noa, tak bode i vu dnévi Siná človečega.

²⁷ Jeli se, pilí so, ženili so se, i k možom so se dávale notri do tistoga dnéva, v šterom je notri šô Noa vu bárko; i prišla je povôden, i pogübíla je vse.

²⁸ Prispodobno líki je bilô i vu dnévi Lota, jeli so, pilí so, küpivali so, odávali so, zasajüvali so, cimprali so.

²⁹ V šterom dnévi je pa vö šô Lot z Šodome, spadno je ogen i žveplo z nébe, i pogübo je vse.

³⁰ Tak rávno bode v onom dnévi, v šterom se Sin človeči vjávi.

³¹ Vu onom dnévi, kí bode na pokrivi, i posôda njegova vu hiži, doli naj nejde, ka bi jo vzéo; i, kí bode na pôli, rávno tak se naj ne povrné k onim, štera so odzajaj.

³² Spômente se z Lotove žené.

³³ Kíkoli bode ískao düšo svojo obdržati, zgübi jo; i kíkoli jo zgübi, vžitki jo obdrži.

³⁴ Velim vám: v tistoj nôči bodeta dvá na ednoj posteli; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá.

³⁵ Dvê bodeta mlele vküp; ta edna se gori vzeme, i ta drüga se nihá.

³⁶ Dvá bodeta na njivi; te eden se gori vzeme, i te drügi se nihá.

³⁷ I odgovoréči erkli so njemi: gde, Gospodne? On pa erčé njim: gde je mrlinsko têlo, tam se vküp sprâvlajo orli.