Sv. Lukež 15 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XV. TÁL. I. Od mrmranja Farizeušov za volo k Kristuši približávanja ti grêšnikov 1. 2. II. Od zgüblené ovcé 3–7, groša 8–10. Siná 11–32. I.

¹ Približávali so se pa k njemi vsi publikánuške i grêšnicke, da bi ga poslüšali.

² I mrmrali so Farizeuške i pisáčke govoréči: kâ ete grêšnike k sebi prijímle i jej ž njimi.

II.

³ Erčé pa njim eto príliko govoréči:

⁴ Što je takši človek z vás, kí má stô ovéc, i či edno ž njih zgübí, ne nihá ti devétdesét i devét vu püščávi i ide za tov zgüblénov, dokeč jo ne nájde?

⁵ I, gda jo nájde, gori jo dene na pléča svoja radüvajôči se.

⁶ I pridôči domô, vküp zezové priátele i sôsede govoréči njim: radüjte se z menov, kâ sem najšao ovcô mojo to zgübleno.

⁷ Velim vám: kâ tak radost bode v nébi nad ednim grêšnikom pokôro činéčim bole, liki nad devétdesét devét pravičnimi, šterim je nej potrêbno pokôre.

⁸ Ali štera je tá žena, štera má desét grošôv, či zgübi eden groš, jeli ne vužgé svêčo i pomêče hižo ino ga išče skrblivo, dokeč ga ne nájde?

⁹ I gda ga nájde, vküp zezové priátelice i sôsede govoréča: radüjte se zmenov, kâ sem najšla te groš, šteroga sem zgübíla.

¹⁰ Tak, velim vám, radost bode pred angelmi Božimi nad ednim grêšnikom pokôre činéčim.

¹¹ Erkao je pa: človek niki je meo dvá siná;

¹² I erčé te mlájši svojemi oči: oča, dáj mi vö tál blága, kí se mené dostája. I razdêlo njima je vse živlênje.

¹³ I po nej vnôgi dnévi vküp spravivši vsa te mlájši sin, odíšao je vu daleko držélo, i fam je zapravo blágo svoje živôči oblosüno.

¹⁴ Gda bi pa on vsa potrošo, grátao je močen glád po držéli onoj, i on je záčao pomenkávati.

¹⁵ I idôči pridrüžo se je k ednomi mestánčari ove drízéle; i on ga je poslao na pôle svoje svinjé pást.

¹⁶ I želo je napuniti trbüh svoj z rogačicami, štere so jele svinjé, i nišče njemi ji je nej dáo.

¹⁷ Vu sébe pa idôči erčé: keliko nájimnikov očé mojega obilno má krüh, jas pa od gláda pogíbam.

¹⁸ Gori stanovši šô bom k oči mojemi, i erčém njemi: oča, pregrêšo sem prôti nébi i pred tebom.

¹⁹ I več sem nej vrêden, ka bi se tvoj sin zváo; včini me, liki ednoga nájimnikov tvoji.

²⁰ I gori stanovši šô je k oči svojemi. Gda bi pa ešče on ôzdaleč bio, vido ga je oča njegov, i smilüvao se je, i bežéči spadno je na šinjek njegov, i küšno ga je.

²¹ Erčé pa njemi te sin: oča, pregrêšo sem prôti nébi i pred tebom, i več sem nej vrêden, ka bi se tvoj sin zváo.

²² Erčé pa te oča slugom svojim: prineste tô jakšo süknjo i oblêčte njemi jo, i dájte prstan na rokô njegovo i črêvle na nogé.

²³ I prineste to krmleno tele, zarežte je, i jedôči vesélmo se.

²⁴ Ár je ete moj sin mrtev bio, i oživo je; i zgüblen je bio, i nâjden je. I záčali so se veseliti.

²⁵ Bio je pa njegov sin starêši na njivi; i, kak se je, pridôči, priblížao k hiži, čüo je igranje, i plésanje.

²⁶ I prizové ednoga slugov, spitáva, ka je tô?

²⁷ On pa erčé njemi: tvoj brat je prišao, i zarezo je oča tvoj to krmleno tele, ka ga je zdravoga nazáj prijao.

²⁸ Rasrdo se je pa i nej je šteo notri idti. Záto oča njegov vö idôči proso ga je.

²⁹ On pa odgovoréči erčé oči: ovo teliko lêt slüžim tebi, i nigdár sem zapoved tvojo nej prestôpo, i meni si nigdár nej dáo ešče ni ednoga kozlíča, kâ bi se z priáteli mojmi veselio.

³⁰ Kâ je pa ete tvoj sin, kí je tvoje živlênje sprázniki pojo, prišao, zarezao si njemi to krmleno tele.

³¹ On pa erčé njemi: sinek, tí si vsigdár z menov, i vsa moja so tvoja.

³² Trbelo bi se ti pa veseliti i radüvati; kâ je ete tvoj brat mrtev bio, i ožívo je; i zgübleni je bio, i nájden je.