Sv. Lukež 14 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XIV. TÁL. I. Vodenjáka v sobotto zvráči 1–15. II. Od velike večérje 16–24. III. Včí od svojega nasledüvanja 25–35. I.

¹ I prigôdilo se je, gda bi on notri šô vu hižo níkoga vládnika Farizeušov v sobotto jêst krüha; i oni so kebzüvali na njega.

² I ovo, človek niki vodenják je bio pred njim.

³ I odgovoréči Jezuš erčé pravdeníkom i Farizeušom govoréči: jeli je slobodno v sobotto vráčiti?

⁴ Oni so pa múčali. I príme ga Jezuš, zvráči ga, ino ga odpüsti.

⁵ I odgovorêči njim erčé: što je med vami, šteroga osel, ali günec čí vu stüdenec notri spádne: i ne potégne ga vö preci sobôtni dén?

⁶ I nej so njemi mogli nazáj odgovoriti na eta.

⁷ Velí pa tim pozvánim eto príliko, gda bi na pamet vzéo, kakda so si prebérali prêdnja mêsta, govoréči k njim:

⁸ Gda boš zváni od koga na gostüvanje, ne sedi si na to prêdnje mesto: naj kak poštenêši od tébe pozváni od njega.

⁹ I pridôči, kí je tebé i njega zváo, erčé tebi: dáj etomi mesto; i teda si začneš sramotov na to, slêdnje mesto sesti.

¹⁰ Nego, gda boš pozváni idôči sedi si na slêdnje, mesto; naj, gda príde, kí te je zvao, erčé tebi: priátel, idi više gori; teda ti bode díka pred onimi, kí so z tebom vréd pozváni.

¹¹ Ár vsáki, kí se zvísi ponízi se; i kí se ponízi, zvisi se.

¹² Erkao je pa i tomi, kí ga je zváo: gda naprávlaš obed, ali večérjo, ne zovi priátele tvoje, niti brate tvoje, niti rodbino tvojo, niti bogate sôside; naj z kákšim tálom i oni tebé nazáj ne zovéjo, i nazáj se ti povrné.

¹³ Nego, gda goščenjé činíš, zovi siromáke, rône, plantave, slêpe.

¹⁴ I blážen bodeš, kâ ti ne moro nazáj povrnôti. Ár se ti povrné vu goristanenjê ti pravični.

II.

¹⁵ Slíšavši pa níki navküp sedéči eta, erkao njemi je: blážení je on, kí jej krüh vu králevstvi Božem.

¹⁶ On njemi pa erčé: niki človek je velíko večérjo napravo, i zváo je vnôge.

¹⁷ I poslao je slugo svojega vu vöri te večérje, da bi povedao tim pozvánim: pojte, ár so že vsa gotova.

¹⁸ I záčali so se od ednoga vsi odgovárjati. Te prvi njemi je erkao: njivo sem küpo, i potrêbno mi je vö idti, i poglédnoti jo; prosim te, zagôvori me.

¹⁹ I te drügi je erkao: pét jármov güncév sem küpo, i idem je vardêvat; prosim te, zagôvori me.

²⁰ I te drügi je erkao: ženo sem si vzéo, i za toga volo nemrem idti.

²¹ I pridôči nazáj sluga on, nazvêsto je gospôdi svojemi eta. Teda rasrdivši se te gospodár erčé tomi slugi svojemi: idi vö hitro na vilica i potí toga mesta, i siromáke, i rône, i plantave, i slêpe esi notri pripelaj.

²² I erčé te sluga: gospodne, včinjeno je, kak si zapovedao, i ešče je mesto.

²³ I erčé gospôd slugi: idi vö na potí i med ploté, i primárjaj je notri idti, naj se napuni hiža moja.

²⁴ Ár velim vám: kâ nišče oni pozváni lüdi ne košta večérje moje.

III.

²⁵ Šlo je pa ž njim lüdstva vnogo; i obrnovši se erkao je njim:

²⁶ Či što k meni ide i ne odürjáva očo svojega, i mater, i ženo, i deco, i brate, i sestre, ešče pa i svojo düšo, ne more bidti moj vučeník.

²⁷ I, kíkoli ne bo noso križ svoj i pojde za menov, ne more bidti moj vučeník.

²⁸ Ár što je z vás, kí ščé türen cimprati, jeli si prvle ne séde doli i zračúna strošek, či imá teliko, ka ga zgotovi?

²⁹ Naj ga z kákšim tálom vsi vidôči ne začnejo špotati; či bi ga, položéči njegov fundamentum, nê megao dokončati.

³⁰ Govorêči: ete človek je záčao cimprati i nej je mogao dokončati.

³¹ Ali šteri král idôči se vküp püsti z drügim králom vu boj, jeli si ne séde prvle doli i tanáč drži, či more z desét jezérmi pred onoga idti, kí z dvajsetimi jezérmi ide na njega?

³² Či pa nej, gda je ešče on daleč, pošle poselstvo i prosi ga ona, štera so k méri.

³³ Etak záto nišče z vás, kí slobô ne vzeme ode vsega svojega poíštva, ne more bidti moj vučeník.

³⁴ Dobra je sô; či pa sô obnori, z kim se bode solílo?

³⁵ Niti vu zemlo, niti vu gnój je nej hasnovita, vö jo vržo. Kí má vüha na poslüšanje, naj poslüša.