Sv. Lukež 10 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

X. TÁL. I. Sededemsét vučeníkov vö poslanje i povrnênje 1–24. II. Od toga med razbojníke spádnjenoga 25–37. III. Od toga ednoga potrêbnoga 38–42. I.

¹ Po etom je pa odébrao Gospôdi drügi sedemdesét vučéníkov, i poslao je je po dvá pred licom svojim vu vsáki váraš i mesto, kama je on bio idôči.

² Pravo je záto njim: žétve zaistino je vnogo, ti delavcov je pa malo; proste záto Gospodna te žétve, naj püsti vö delavce vu žêtvo svojo.

³ Idite: ovo jas pošilam vás, liki ágnece, na srêdo med vuké.

⁴ Ne noste mošnjé, ni turbe, niti črêvlov, i nikomi se na pôti ne poklánjajte.

⁵ Vu štero hižo bodte notri šli, prvle erčite: mér etoj hiži.

⁶ I, či bode tam sin méra, počiné nad njim mér vaš; či ga pa ne bode, na vás se nazáj povrné.

⁷ Vu onoj hiži pa ostante, jejte i píte ona, štera so od njih pred vás djána. Ár je vrêden delavec nájema svojega. Ne bodte z hiže v hižo.

⁸ I vu šterokoli mesto bodte notri šli, i vás gori primejo, jejte, ka pred vás denejo.

⁹ I vráčte one, šteri so vu njem nemočni, i povejte njim: približalo se je k vám králevstvo Bože.

¹⁰ Vu štero mesto pa bodte notri šli, i ne primejo vás, vö idôči na vilice njegove, ercite:

¹¹ I práh, kí se je na nás zgrabo z mesta vašega, doli vám ga zbríšemo. Dönok znájte, ka se je priblížalo k vám králevstvo Bože.

¹² Velim pa vám, ka Šodomitáncom vu onom dnévi lêžej bode, kako onomi mesti.

¹³ Jaj tebi Korázim! jaj tebi Betžajda! ár da bi v Tíruši i Šidoni včinjene bilé té moči, štere včinjere vu vami, dávno bi se, v žakli i v pepéli sedéči, povrnoli.

¹⁴ Dönok Tíruši i Šídoni ležêše bode vu sôdbi, kako vám.

¹⁵ I tí Kapernaum, kí si notri do nébe zvíšeni, notri do pekla se poníziš.

¹⁶ Ki vás poslüša, mené poslüša; i ki vás zavrže, mené zavrže; ki pa mené zavrže, zavrže onoga, ki je mené poslao.

¹⁷ Povrnolo se je pa ti sedemdesét, z radostjom govoréči: Gospodne, i vrazjé se nám podávajo vu iméni tvojem.

¹⁸ Erčé pa njim: vido sem šatana, liki bliskanjco, z nebés spadnjeno.

¹⁹ Ovo dám vám oblást hoditi po kačaj i škorpii, i po vsoj môči nepriátela; i cilô nikaj vám ne bode škôdilo.

²⁰ Ali nad etim se ne radüjte, ka se vrazjé vám podávajo; radüjte se pa bole, ka so iména vaša gori zapisana vu nebésaj.

²¹ Vu onoj vöri se je veselio v dühi Jezuš, i erkao je: hválo tebi dájem, Oča, Gospodne nébe i zémle, kasi skrio eta od ti môdri i spametni, i oznano si je tim máličkim! Zaistino Oča, ár je tak bíla dobra vola pred tebom.

²² Vsa so meni dána od Očé mojega; i nišče nezna, što je Sin, nego Oča: i što je te Oča, nego Sin, i komi ga ščé Sin oznaniti.

²³ I obrnovši se k vučeníkom zôseb erčé: blážene so očí, štere vídijo, ká vi vídite.

²⁴ Ár velim vám: ka vnôgi prorocke i královje so šteli viditi, štera vi vídite, i nej so vidili; i čüti, štera vi čüjete, i nej so čüli.

II.

²⁵ I ovo pravdeník níki je gori stano, sküšávajôči njega i govoréči: vučitel, ka mi je činití, naj žítek vekivečni öroküjem?

²⁶ On pa erčé njemi: vu právdi ka je písano? kákda čtéš.

²⁷ On pa odgovoréči velí: lübi Gospodnoga Bogá tvojega z cêloga srcá tvojega, i z cêle düše tvoje, i z cêle môči tvoje, i z cêle pámeti; i bližnjega tvojega, liki samoga sebé.

²⁸ Erčé pa njemi Jezuš: prav si odgôvoro, tak číni, i žívo boš.

²⁹ On se je pa šteo spravičati, i erčé Jezuši: a što je moj blížnji?

³⁰ Podzajéči pa Jezuš erčé: eden človek je doli šô od Jerušálema v Jeriho, i spadno je med razbojnike, ki so ga i slekli i oranili i odíšli so, i niháli so ga na pô mrtvoga.

³¹ Prigôdilo se je pa, da bi eden pop doli šô po onoj pôti; i gda bi ga vido, ogno se ga je.

³² Prispodobno pa i Levíta na tô mesto, i pridôči i vidôči ga, ogno se ga je.

³³ Eden Šamaritánuš pa pôtniküvajôči prišao je k njemi, i vidôči ga, smilüvao se je.

³⁴ I pristôpivši zavézao je rane njegove, geto je v njé oli i víno vlejao, i djao ga je na svoje lastivno živinče, pelao ga je vu oštaríjo, i skrb je meo na njega.

³⁵ I vütro vö idôči, vö vrže dvá žukavca, dáo njiva je oštariáši, i erkao njemi je: mej skrb na njega; i či, kâ več potrošiš, jas, gda nazáj prídem, nazáj ti dám.

³⁶ Záto što se eti trê vidi tebi nâ blížešnji bidti toga spádnjenoga med razbojnike?

³⁷ On pa erčé: ki je miloščo ž njim včíno. Erkao je záto njemi Jezuš: Idi i tí prispodobno číni.

III.

³⁸ Prigôdilo se je pa, gda bi oni šli, i on notri idôči vu nikšo vesnico: edna žena pa z iménom Márta ga je prijéla vu hižo svojo.

³⁹ I tá je mêla sestro, štera se je zvála Mária; štera je sedéča pri nogáj Jezušovi, poslüšala rêč njegovo.

⁴⁰ Márta je pa paščliva bíla okoli vnôgoga slüženjá Postanovši pa erčé: Gospodne, ne máraš, ka me je sestra moja samo nihála slüžit? Povej ji záto, naj mi pomága.

⁴¹ Odgovoréči pa erčé njê Jezuš: Márta, Márta, skrbíš se i paščiš se okolí vnôga.

⁴² Edno je pa potrêbno. Mária si je pa te dober táo odebrála, šteri se ne vzeme od njé.