Sv. Lukež 1 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

I. TÁL. I. Predgovor 1–4. II. Od Ivanoga popriétjá 5–25. III. Od Kristušovoga popriétjá 26–38. IV. Od Márie priglédanja 39–56. V. Od Ivanovoga narodjenjá 57–80. I.

¹ Da so si vnôgi k rokám vzéli v réd spraviti prepovidánje oni dêl, od šteri smo gvüšni.

² Liki so nám naprê dáli, kí so od začétka svojmi očmí vídili i slugi bilí te Rêči.

³ Vidilo se je i meni, kí sem vsa od začétka skrblivo vö zgrüntao, zrédom tebi písati, zmožni Teofiluš;

⁴ Naj spoznaš gvüšnost návuka, od šteroga si vučeni bio.

II.

⁵ Bio je vu vrêmeni Herodeša, krála Judee, níki pop, po iméni Zakariáš, zréda Abiášovoga, i žena njegova z Áronovi čéri, i imé njé je bilô Ožébet.

⁶ Bilá sta pa pravična obá pred Bôgom hodéča vu vsê zapôvedáj i pravicaj Gospodnovi nepokárana.

⁷ I nej sta mela decé, ár je Ožébet bíla nerodna, i obá sta bilá stara vu dnévi svoji.

⁸ Prigôdilo se je pa, gda bi vu popovskoj slüžbi bio Zakariáš vu rédi vrêmena svojega, pred Bôgom.

⁹ Pôleg šegé popovstva na njega je prišao réd, ka bi kadio; notri idôči vu Cérkev Gospodnovo.

¹⁰ I vsa vnožina lüdstva je bila moléča vinê vu vöri dišéčega áldova.

¹¹ Skázao se je pa njemi angel Gospodnov stojéči z dêsne stráni oltára dišéčega áldova.

¹² I zburkao se je Zakariáš vidôči angela, i stráh je spadno na njega.

¹³ Erčé pa njemi angel: neboj se Zakariáš, ár je poslühnjena molítev tvoja; i žena tvoja Ožébet porodí siná tebi, i zvao boš imé njegovo Ivan.

¹⁴ I méo boš radost i veseljé, i vnôgi se bodo nad njegovim rodstvom radüvali.

¹⁵ Ár bode veliki pred Gospodnom; i vína i zapojétja ne bode pio, i svétim Dühom se napuni ešče vu utrobi materé svoje.

¹⁶ I vnôge z sinôv Izraelski obrné k njihovomi Gospodni Bôgi.

¹⁷ I on bode naprê šô pred njim vu Dühi i môči Eliášovoj, naj obrné srcá očév k sinom, i neokorne k s pametnosti ti pravični, priprávlati Gospodni lüdstvo gotovo.

¹⁸ I erčé Zakariáš k angeli: z koj tô spoznam? Ár sem jas star i žena moja je obstárala vu dnévi svoji.

¹⁹ I odgovoréči angel erčé njemi: jas sem Gábriel, ki stojim pred licom Božim, i poslani sem k tebi, naj ti eta povêm i nazvêstim.

²⁰ I ovo bodeš nêmi, i ne boš mogao gúčati notri do onoga dnéva, v šterom se zgodíjo eta; záto, kâ si nej vervao rêči mojoj, štera se spuni vu vrêmeni svojem.

²¹ I lüdstvo je čakalo Zakariáša; i čüdivalo se je, kâ se tak dugo müdí vu cérkvi.

²² Vö idôči pa nej je mogao njim gúčati; i spoznali so, kâ je zkázanje vido vu cérkvi; i kívao je njim, i ostano je nêmi.

²³ I zgôdilo se je, da bi se spunili dnévi slüženja njegovoga, odíšao je vu hižo svojo.

²⁴ Po eti dnévi pa poprijéla je Ožébet žena njegova, i skríla se je pét mêsecov govoréča:

²⁵ Da mi je tak včíno Gospôd vu dnévi, v šteri me je prigledno, da bi odevzéo špot moj med lüdmí.

III.

²⁶ Vu šéstom mêseci pa poslan je angel Gábriel od Bôgá vu mesto Galilee, komi je imé Názaret.

²⁷ K ednoj devici zaročenoj môži, komi je imé Jožef, z hiže Dávidove; imé pa te device je Mária.

²⁸ I notri idôči angel k njê erčé: zdrava bojdi, štera si miloščo dobíla, Gospôd je z tebom; blážena si tí med ženámi.

²⁹ Ona pa vidôča, zburkala se je nad njegovov rečjov, i premišlávala si je, kákši bi tô poklon bio?

³⁰ I erčé ji angel: neboj se Mária, ár si miloščo najšla pri Bôgi.

³¹ I ovo poprijéš vu utrobi, i porodíš Siná, i zvála boš imé njegovo JEZUŠ.

³² Té bode veliki, i Sin toga Víšešnjega se bode zváo; i dá njemi Gospodin Bôg stolec Dávida očé njegovoga.

³³ I bode kralüvao nad hižov Jákobovov na vekke, i králevstva njegovoga nebode konec.

³⁴ Erčé pa Mária angeli: kakda bode tô, geto možá ne poznam?

³⁵ I odgovoréči angel erčé njê: Düh svéti príde na tébe, i môč toga Višešnjega te obsénca; záto i to porodjeno svéto se zvalô bode Sin Boži.

³⁶ I ovo Ožébet, rodbina tvoja, i ona je poprijéla siná vu utrobi svojoj: i ete je mêsec šésti one, štera se je zvála nerodna.

³⁷ Ár je nej nemogôča pri Bôgi ni edna rêč.

³⁸ Erčé pa Mária: ovo, slüžbenica Gospodnova, naj mi bode pôleg rêči tvoje. I odíšao je od njé angel.

IV.

³⁹ Gori pa stanovši Mária vu dnévi oni, šla je vu brežno krajino z hitênjem vu mesto Judee.

⁴⁰ I notri je šla vu hižo Zakariášovo, i poklonila se je Ožébeti.

⁴¹ I zgôdilo se je, kak je čüla Ožébet poklon Márie, skočilo je to dête vu njê utrobi, i napunjena je z Dühom svétim Ožébet.

⁴² I zkríčala je zvelikim glásom ino erkla: blážena si ti med žénámi, i blážen je sád utrobe tvoje.

⁴³ I odkud je memi tô, naj k meni príde mati Gospodna mojega?

⁴⁴ Ár ovo, kak je včinjen glás poklona tvojega vu moji vühaj skočilo je od veseljá to dête vu utrobi mojoj.

⁴⁵ I blážena, štera je vervala; ár se spunijo vsa, štera so povêdana njê od Gospodna.

⁴⁶ I erčé Mária: zvišáva düša moja Gospodna.

⁴⁷ I veseli se düh moj vu Bôgi zveličiteli mojem.

⁴⁸ Ár se je zgledno na poniznost slüžbenice svoje. Ár ovo od eti mao bláženo me bodo pravili vsi národje.

⁴⁹ Ár je včíno meni velika; kí je zmožen i svéto je imé njegovo.

⁵⁰ I milošča njegova do národa národov, ki se ga bojijo.

⁵¹ Včíno je môč vu rami svojoj; razegno je te gizdave z mišlênjem srcá njihovoga.

⁵² Doli je potégno te zmožne z stôlcov, i zviso je te ponízne.

⁵³ Te lačne je napuno z dobrim, i bogáce je odpüsto prázne.

⁵⁴ Príjao je Izraela slugo svojega, da bi se spômeno smilenosti.

⁵⁵ (Liki je gúčao k našim očákom Abrahámi i semeni njegovomi) na vekke.

⁵⁶ Ostála je pa Mária ž njov, liki tri mêsece, í povrnôla se je nazáj vu hižo svojo.

V.

⁵⁷ Spunilo se je pa vrêmen Ožébete, da bi rodíla; i porodíla je siná.

⁵⁸ I čüli so sôsidje i rodbina njé, kâ je zviso Gospôd smilenost svojo ž njôv, i radüvali so se ž njôv.

⁵⁹ I zgôdilo se je vu ôsmom dnévi, prišli so obrizávat tó dête, i zváli so je z iménom očé njegovoga Zakariáša.

⁶⁰ I odgovoréča mati njegova erčé: z nikakšim tálom nej; nego Ivan se bode zváo.

⁶¹ I erčéjo njê: nikoga nega med tvojov rodbinov, kí bi se z têm iménom zváo.

⁶² Kívali so pa oči njegovomi, kak bi ga šteo zvati.

⁶³ I proséči táblico písao je govoréči: Ivan je imé njegovo. I čüdivali so se vsi.

⁶⁴ Odprla so se pa vüsta njegova preci, i jezik njegov, i gúčao je blagoslávlajôči Bogá.

⁶⁵ I prišao je na vse stráh, kí so okoli njegove hiže prebívali; i vu vsoj brežnoj Judei razglášene so ete rečí.

⁶⁶ I vsi, kí so čüli eta, djáli so je vu srcé svoje govoréči: kakoli bode z toga deteta? I rôka Gospodnova je bíla ž njim.

⁶⁷ I Zakariáš oča njegov napunjen je z Dühom svétim, i proroküvao je govoréči:

⁶⁸ Bláženi je Gospodin Bôg Izraela, ár se je zgledno i včino je odküplênje lüdstvi svojemi.

⁶⁹ I zvíso je rôg zveličanja našega vu hiži Dávida slugo svojega.

⁷⁰ Liki je gúčo po vüstaj ti svéti prorokôv svoji od veke.

⁷¹ Da bi nás oslôbodo od nepriátelov naši, i z rôke vsê oni, kí nás odürjávajo.

⁷² Da bi smilenost včino z očákmi našími, i spômeno bi se z svojega svétoga zákona.

⁷³ Z prísege, štero je priségno Abrahámi oči našemi, kâ nám dá.

⁷⁴ Nâ brezi strahá, oslobodjeni z rôke nepriátelov naši, slüžimo njemi.

⁷⁵ Vu svestvi i vu pravici pred njim vse dni žitka našega.

⁷⁶ I tí dête, bodeš se prorok toga Víšešnjega zvalô. Ár boš naprê hodo pred lícom Gospodna, naj priprávlaš poti njegove.

⁷⁷ I dáš spoznanje zveličanja lüdstvi njegovomi na odpüčanje grêhov njihovi.

⁷⁸ Za volo smilenosti Bogá našega, v šteroj je nás prigledno z hoda z visikosti.

⁷⁹ Naj se skáže onim, kí so vu kmici i v senci smrti sedéči i ravna nogé naše na pôt méra.

⁸⁰ To dête je pa raslo, i krêpilo se je v dühi, i bilô je vu püstinaj notri do dnévov skázanja svojega vu Izraeli.