Sv. Janez 17 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XVII. TÁL. Kristušova popovska molitev: I. Za sébe 1–5. II. Za vučeníke 6–19. III. Za Mater cérkev 20–26. I.

¹ Eta je gúčao Jezuš, i prizdigno je očí svoje vu nebésa, i erkao je: Oča, prišla je vöra, odíči Siná tvojega, naj i Sin tvoj tebé díči.

² Liki si njemi dáo oblást nad vsákšim têlom, naj njim vsàkomi, šteroga si njemi dáo, dá žítek vekivečni.

³ Ete je pá te žitek vekivečni, naj spoznajo tebé samoga istinskoga Bogá, i šteroga si poslao, Jezuša Kristuša.

⁴ Jas sem te díčo na zemli. Delo sem skončao, štero si meni dáo, naj je včinim.

⁵ I zdaj me odíči tí Oča pri tebi samom z tistov díkov, štero sem méo prvle, liki je te svêt bio, pri tebi.

II.

⁶ Oznano sem tvoje imé lüdém, štere si meni dáo z etoga svêta; tvoji so bili, i meni si je dáo, i rêč tvojo so obdržali.

⁷ Zdaj so spoznali, kâ so vsa, štera si meni dáo, od tébe.

⁸ Ár sem te réčí, štere si meni dáo, njim dáo; oni so je gori vzéli, i spoznali so zaistino, kâ sem od tébe zíšao, i vervali so, kâ si tí mené poslao.

⁹ Jas za njé prosim: ne prosim za te svêt, nego za one, štere si meni dáo, kâ so tvoji.

¹⁰ I moja vsa so tvoja, i ta tvoja so moja; i odíčen sem vu njíh.

¹¹ I nej sem več na svêti, ali oni so na svêti; jas pa k tebi idem. Svéti Oča, zdrži je vu iméni tvojem, štere si meni dáo, naj bodo edno, liki mí.

¹² Gda sem bio ž njimi na etom svêti, jas sem je zdržao vu tvojem iméni. Štere si meni dáo, obarvao sem je, i nišče je ž njíh nej zgübleni; nego te pogübelnosti sin, naj se písmo spuni.

¹³ Zdaj pa k tebi idem, i eta gučim na svêti, naj mám radost mojo napunjeno vu njíh.

¹⁴ Jas sem njim dáo rêč tvojo, i te svêt je odürjávao njé, kâ so nej z etoga svêta, liki jas sem nej z etoga svêta.

¹⁵ Ne prosim, naj je vzemeš z etoga svêta, nego, naj je obdržíš od hüdoga.

¹⁶ Z etoga svêta so nej, liki sem jas nej z etoga svêta.

¹⁷ Posvéti je vu istini tvojoj, Rêč tvoja je istina.

¹⁸ Liki si mené poslao na ete svêt, i jas njé pošlem na ete svêt.

¹⁹ I za njé jas posvečüjem sám sebé, naj i oni bodo posvečeni vu istini.

III.

²⁰ Nej pa za té samo prosim, nego i za one, kí bodo vervali po rêči njihovoj vu mení.

²¹ Naj vsi edno bodo, liki tí, Oča, vu meni, i jas vu tebi, naj i oni vu nami edno bodo; naj verje svêt, kâ si me tí poslao.

²² I jas sem tô diko, štero si meni dáo, njim dáo; naj bodo edno, liki smo mí edno.

²³ Jas vu njíh i tí vu meni, naj bodo popolni vu ednom; i naj spozna te svêt, kâ si tí mené poslao, i lübo si je, liki si mené lübo.

²⁴ Oča, štere si meni dáo, ščém, naj, gde sem jas, i oni tam bodo z menom; naj vídijo díko mojo, štero si dáo meni, kâ si me lübo pred začétkom svêta.

²⁵ Oča pravični, te svêt je tebé nej spoznao, jas sem te pa spoznao; i tê so spoznali, kâ si me tí poslao.

²⁶ I oznano sem njim imé tvoje, i oznánim je, naj lübézen, z šterov si mené lübo, vu njíh bode, i jas vu njíh.