Sv. Janez 12 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XII. TÁL. I. Z drágim mazalom se Kristuš namáže 1–11. II. Jezuš na oselnici ide v Jerušálem 12–23. III. Od v zemlo vržene pšenice 24–26. IV. Kristuša Oča čüdno diči 27–36. V. Židovske nevernosti zrok 37–50. I.

¹ Prišao je záto Jezuš pred vüzmom z šestimí dnévi vu Betánio: gde je bio Lázar te mrtvi, šteroga je gori obüdo z mrtvi.

² Napravili so njemi záto tam večérjo: i Márta je slüžila; Lázar je pa eden bio z oni, kí so vküp doli seli.

³ Vzéla je záto Mária eden fünt z právoga narduša dráge masti i mázala je nogé Jezušove i brísala je z vlasmi svojimi nogé njegove. Hiža je pa napunjena z dišom te mastí.

⁴ Veli záto eden z vučenikov njegovi Júdaš Iškarioteš Šimonov sin on, ki ga je bodôči bio odati.

⁵ Zakaj je tô mazalo nej odáno za tristô sódôv i dáno siromákom.

⁶ Erkao je pa tô nej, ka bi skrb méo na siromáke: nego, kâ je tát bio i mošnjô je méo, i ona, štera so notri metali je on noso.

⁷ Erkao je záto Jezuš: niháj jo; na dén pokopanja mojega je ona tô obdržála.

⁸ Ár siromáke bodte vsigdár z sebom meli: mené pa ne bodete vsigdár meli.

⁹ Spoznalo je záto dosta lüdstva z Židovov, kâ je tam bio: i prišli so nej za volo Jezuša samo; nego, da bi i Lázara vidili, šteroga je z mrtvi zbüdo.

¹⁰ Tanáč so pa držali vládnicke popovski: kâ bi i Lázara bujli.

¹¹ Kâ so vnôgi Židovje za volo njega tá šli, i vervali so vu Jezuši.

II.

¹² Te drügi dén je pa vnogo lüdstva prišlo na svétek slišavši: kâ je prišao Jezuš vu Jerušálem.

¹³ Vzéli so pálmove vejke i vö so šli pred njega i kričali so: Hožanna, blagoslovleni, kí ide vu iméni Gaspodnovom, král Izraelski.

¹⁴ Najšao je pa Jezuš oslíča i na njega si je seo, liki je písano:

¹⁵ Ne boj se či Šionska; ovo, král tvoj ide sedéči na oselnice žrbéti.

¹⁶ Eta so pa nej spoznali vučenícke njegovi oprvič: nego, gda je odíčeni bio Jezuš, teda so se spômenoli; kâ so eta bilá od njega pisana; i ka so njemi tá včínili.

¹⁷ Svedočilo je záto to lüdstvo; štero je ž njim bilô; kâ je Lázara z groba zváo i z mrtvi ga je zbüdo.

¹⁸ Za toga volo je i pred njega šlo lüdstvo; kâ je čülo; kâ je tô znamênje včíno.

¹⁹ Farizeuške so záto erkli sami vu sebi: vidite, kâ nikaj ne valáte? Ovo ves svêt za njim ide.

²⁰ Bilí so pa níki Grki z oni, ki so gori šli; da bì Bogá molili vu svétki.

²¹ Tej so záto šli k Filippi, ki je bio od Betšajde Galilee; i prosili so ga govoréči: Gospodne, ščémo Jezuša viditi.

²² Ide Filip i povej Andráši, i páli Andráš i Filip erčéta Jezuši.

²³ Jezuš njim je pa odgôvoro govorêči: prišla je vöra, naj se odíči Sin človeči.

III.

²⁴ Zaistino, zaistino velim vám: či zrno pšenično ne spádne vu zemlo, i zegnili, ono samo ostáne; či pa zegnili, vnogo sáda prinesé.

²⁵ Ki lübi düšo svojo, zgübi jo: i ki odürjáva düšo svojo na etom svêti, na žitek vekivečni jo zdrži.

²⁶ Či što meni slüži; mené naj nasledüje, i, gde som jas, tam bode moj sluga; i, či što mcni slüži, poštüvao ga bode Oča.

IV.

²⁷ Zdaj se je zburkala düša moja; i ka právim? Oča zdrži me od vöre ete. Ali za toga volo sem prišao vu tô vöro.

²⁸ Oča, odíči tvoje imé. Prišao je záto glás z nébe: i odičo sem i páli odíčim.

²⁹ To lüdstvo záto stojéče i slišavše erklo je: grmlajca se je zgodila. Drügi so pa pravili: angel njemi je gúčao.

³⁰ Odgôvoro je pa Jezuš i erkao: nej je té glas za mojo volo včinjeni; nego za vašo volo.

³¹ Zdaj je sôdba etoga svêta: zdaj bode poglavník etoga svêta vö vrženi.

³² I jas, či se zvisim od zemlé, vse bom za sebom vlêkao.

³³ (Tô je pa pravo znamenüvajôči z kákšov smrtjov njemi je mrêti).

³⁴ Odgôvorilo njemi je pa lüdstvo: mi smo čüli z právde, kâ Kristuš ostáne na veke; i kakda ti práviš, ka je potrêbno zvišenomi bidti Síni človečemi? Što je te Sin človeči?

³⁵ Erčé njemi záto Jezuš: ešče malo vrêmena je ta svetlost zvami; hodte, dokeč svetlost máte, naj vás kmica ne zapopádne. I, kí hodi vu kmici, nezna, kama ide.

³⁶ Dokéč svetlost máte; verte vu svetlosti: naj sinovje svetlosti bodete. Eta je gúčao Jezuš: i odidôči skrio se je od njih.

V.

³⁷ Či gli je pa teliko znamênja včino pred njimi: dönok so nej vervali vu njem;

³⁸ Naj se spuni rêč Ežaiáš proroka, ki je erkao: Gospodne, što je vervao našemi predganji; i rama Gospodnova komi se je oznánila?

³⁹ Za toga volo so nej mogli vervati; ár pá veli Ežaiáš:

⁴⁰ Oslêpo je njih oči i obtrdo je njihovo srce: naj ne vidijo z očmi i ne razmijo z srcom i povrnéjo se i zvráčim je.

⁴¹ Eta je erkao Ežaiáš: gda je vido diko njegovo i gúčao je od njega.

⁴² Prispodobnim tálom i z vládnikov so vnôgi vervali vu njem: ali za volo Farizeušov so ga nej vadlüvali; da bi se z správišča vö nê vrgli.

⁴³ Ár so bole lübili diko lüdi: liki diko Božo.

⁴⁴ Jezuš je pa kríčao i erkao: kí vu meni verje, ne verje vu meni; nego vu onom, kí me je poslao.

⁴⁵ I, kí mené vidí, vidi onoga; kí je mené poslao.

⁴⁶ Jas sem za svetlost na svêt prišao: naj vsáki ki vu meni verje, vu kmici ne ostáne.

⁴⁷ I, či što ne bode poslüšao reči moje i ne bode vervao, jas ga ne sôdim. Ár sem nej prišao záto; naj svêt sôdim: nego, naj svêt zdržim.

⁴⁸ Kí mené zavrže i ne vzeme gori reči moje: má, kí ga sôdi. Ta rêč, štero sem gúčao, ona ga bode sôdila na slêdnji dén.

⁴⁹ Ár sem jas sám od sébe nej prišao: nego, kí je mené poslao, Oča, on mi je zapovid dáo; ka morem praviti, ka gúčati.

⁵⁰ I znám: kâ je zapovid njegova žítek vekivečni. Záto, ka jas gučim, liki je velo meni Oča, tak gučim.