Sv. Janez 1 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

I. TÁL. I. Od vekivečne Rêči 1–14. II. Ivana krstitela svedôstvo 15–18, 19–28, 29–31, 32–34, 35–52. I.

¹ Vu začétki je bila Rêč, i tá Rêč je bíla pri Bôgi, i Bôg je bíla tá Rêč.

² Eta je bíla vu začétki pri Bôgi.

³ Vsa so po njê včinjena i brezi njé je níkaj nej včinjeno, štero je včinjeno.

⁴ Vu njê je bio žítek, i te žítek je bio svetlost lüdi.

⁵ I tá svetlost vu kmici svêti, i kmica jo je nej zapopádnola.

⁶ Bio je eden človek od Bogá poslani, šteroga imé je Ivan.

⁷ Ete je prišao na svedôstvo, ka bi svedočo od te svetlosti, da bi vsi vervali po njem.

⁸ On je nej bio ta svetlost, nego nâ bi svedočo od te svetlosti.

⁹ Eta je ta istinska svetlost, štera presvêti vsákoga človeka pridôčega na ete svêt.

¹⁰ Na tom svêti je bíla, i te svêt je po njê včinjeni, i te svêt je njô nej poznao.

¹¹ Vu lastivna svoja je prišao, i ti lastivni so ga nej gori prijali.

¹² Kí so ga pa gori prijali, dáo je onim oblást, naj sinovje Boži bodo, tim vervajôčim vu iméni njegovom.

¹³ Kí so nej z krvi, niti z vôle têla, niti z vôle možá, nego z Bogá porodjeni.

¹⁴ I tá Rêč je têlo včinjena, i prebivala je med nami, (i vidili smo njé diko, liki diko jedinorodjene od Očé) puna milošče ino istine.

II.

¹⁵ Ivan je svedočo od njega, i kríčao je govoréči: té je bio, koga sem pravo; zamenom je pridôči, ali pred menom je bio; ár je prednjêši bio od méne.

¹⁶ I mi smo vsi ž njegove punosti vzéli, i miločo za miloščo.

¹⁷ Ár je právda po Môšeši dána, milošča pa i istina je po Jezuš Kristuši včinjena.

¹⁸ Bogá je nišče nigdár nej vido, te jedinorodjeni Sin, kí je vu krili Očé, on nám ga je nazvêsto.

¹⁹ I eto je svedôstvo Ivana, gda so poslali Židovje z Jerušálema pope i Levíte, da bi ga pítali: tí što si?

²⁰ I vadlüvao je i nej je tajio, i vadlüvao je, kâ sem jas nej Kristuš.

²¹ I pítali so ga: ka si tak? Jeli si tí Eliáš? I erčé: nej sem. Jeli si tak prorok? I odgovorí: nej sem.

²² Erčéjo záto njemi: što si pa? naj odgovor dámo onim, kí so nás poslali; ka práviš od sébe?

²³ Erčé: jas sem glás kričéčega vu püščávi: ravnajte pôt Gospodnovo, liki je velo Ežaiáš prorok.

²⁴ I ti poslani so bili z Farizeušov.

²⁵ I pítali so ga i erkli so njemi: zakaj tak krstšávaš, či si ti nej Kristuš, niti Eliáš, niti prorok?

²⁶ Odgovorí njim Ivan govoréči: jas krstšávam z vodov; na srêdi je pa med vami pôstao, šteroga vi nepoznate.

²⁷ On je, kí za menom ide, ali pred menom je bio; šteroga sem jas nej vrêden, naj odvéžem njegovi žôlincov reménje.

²⁸ Eta so vu Betabari včinjena prêk Jordána, gde je Ivan krstšávao.

²⁹ Te drügi dén je pa vido Ivan Jezuša k sebi idôčega, i veli: ovo, ágnec Boži, ki nosi etoga svêta grêh.

³⁰ Té je, od šterega sem jas pravo: za menom príde eden môž, kí je pred menom bio; ár je prednjêši od méne bio.

³¹ I jas sem ga nej znao; nego, da bi se skázao Izraeli, záto sem jas prišao, vu vodi krstšávajôči.

³² I svedočo je Ivan govoréči: vido sem Dühá doli idôčega, liki golôba z nébe, i ostano je na njem.

³³ I jas sem ga nej znao; nego, kí me je poslao krstšávat vu vodi, on mi je pravo: na šteroga boš vido Dühá doli idôčega, i na njem ostánejôčega, té je, kí krstšáva vu svêtom Dühi.

³⁴ I jas sem ga vido, i svedočo sem, ka je té Sin Boži.

³⁵ Te drügi dén je pá stáo Ivan i z vučenikov dvá.

³⁶ I vidôči Jezuša hodéčega erčé: ovo ágnec Boži.

³⁷ I čüla sta ga tiva dvá vučénika eta govoréčega, i nasledüvala sta Jezuša.

³⁸ Obrnovši se pa Jezuš, i vidôči njidva nasledüvajôča, velí njima:

³⁹ Ka íščeta? Oneva sta pa erkla njemi: Rabbi, (štero se zové zrazklajeno, vučitel), gde stojiš?

⁴⁰ Erčé njima: hodta i poglednita. Šla sta záto i poglednola sta, gde má stán. I tisti dén sta pri njem ostanola. Bilô je pa tô okoli deséte vöre.

⁴¹ Bio je pa Andráš, brat Šimon Petra, eden z ti dvê, šteriva sta čüla eto od Ivana; i nasledüvala sta ga.

⁴² Ete nájde náj prvle brata svojega Šimona, i erčé njemi: najšli smo Meššiáša, štero je razklajeno, Kristuš.

⁴³ I pelao ga je k Jezuši. Gda bi ga pa Jezuš vido, erčé: tí si Šimon, sin Jónašov; tí boš se zváo Kefaš, štero se razkláda Peter.

⁴⁴ Te drügi dén je šteo Jezuš vö idti vu Galileo; i nájšao je Filippa, i velí njemi: nasledüj me.

⁴⁵ Bio je pa Filip od Betšajde z mesta Andráša i Petra.

⁴⁶ Najšao je Filip Natánaela, i velí njemi: od šteroga je písao Môšeš vu vprádi i prorocke, najšli smo ga, Jezuša Siná Jožefovoga od Názareta.

⁴⁷ I erčé njemi Natánael: z Názareta more kâ dobroga pridti? Velí njemi Filip: hodi i pogledni.

⁴⁸ Vido je Jezuš Natánaela idôčega k sebi, i erčé k njemi: ovo, právi Izraelita, vu kom jálnosti nega.

⁴⁹ Erčé njemi Natánael: odkud me znáš? Odgôvoro je Jezuš i erkao njemi je: prvle, liki te je Filip zváo, gda si pod fígov bio, vido sem te.

⁵⁰ Odgôvoro je Natánael, i erčé njemi: Rabbi, tí si Sin Boži, tí si král Izraelski.

⁵¹ Odgôvoro je Jezuš i erkao je njemi: kâ sem erkao tebi, vido sem te pod fígov, verješ; vékša boš od eti vido.

⁵² I erčé njemi: zaistino, zaistino velim vám; od eti máo bodte vidili nébo odprto, i angele Bože doli idôče i gori idôče na Siná človečega.