Djánje 9 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

IX. TÁL. I. Kristuš se zkáže Šauluši, koga Anániáš okrsti 1–19. II. Šauluša v Damaškuši i v Jerušálemi pregánjajo 20–31. III. Peter Eneáša zvráči, Tabito pa oživi 32–43. I.

¹ Šauluš pa ešče píhávši pritjé i lüdomorstvo na vučeníke Gospodnove, odidôči k víšešnjemi popi,

² Proso je od njega listí vu Damaškuš k správiščam, kâ, či bi koga najšao, kí bi té pôti bilí, možé i žene, zvézane bi pelao v Jerušálem.

³ Zgôdilo se je pa, gda bi šô, i približávao bi se k Damaškuši, na nágli se je zblesnola okôli njega svetlost od nébe.

⁴ I spadnovši na zemlo, čüo je glás njemi govoréči: Šaul, Šaul, ka me pregánjaš?

⁵ On pa erčé: što si, Gospodne? Erčé pa Gospôd: jas sem Jezuš, šteroga tí pregánjaš. Žmetno ti je prôti spici brsati.

⁶ Drgečéči pa i trepečéči erčé: Gospodne, ka ščéš, naj činim? I Gospôd njemi erčé: gori stani, i idi vu mêsto, i povej se ti, ka ti je potrêbno činiti.

⁷ Ti možjé pa, ki so ž njim pôtniküvali, so stáli drevéni, ár so čüli glás; nikoga so pa nej vidili.

⁸ Gori je pa stano Šauluš od zemlé: i, gda bi očí svoje ôdpro, nikoga nej je vido. Pelavši ga pa za rókô, notri so ga pelali v Damaškuš.

⁹ I bio je trí dní ne vidôči; i nej je jo, ni pio.

¹⁰ Bio je pa eden vučeník v Damaškuši po iméni Anániáš; i erkao njemi je Gospôd vu poglédi: Anániáš! on pa erčé: ovo sem jas, Gospodne.

¹¹ Gospôd njemi pa erčé: stani gori i idi vu vilico, štera se zové rávna; i íšči vu Júdášovoj hiži Šauluša po iméni Taršinskoga, ár ovo moli.

¹² (I vido je Pavel vu vidênji ednoga možá po iméni Anániáša notri idôčega i na sébe rókô dêvajôčega; naj preglédne.)

¹³ Odgovorí pa Anániáš: Gospodne, čüo sem od vnôgi od toga možá, keliko hüdoga je včíno tvojim svétim vu Jerušálemi.

¹⁴ I eti má oblást od víšešnji popov zvézati vse, kí tvoje imé zezávajo.

¹⁵ Erkao njemi je pa Gospôd: idi, ár mi je on odebrána posôda; kí bode noso imé moje pred poganmi, i králmi i sinmi Izraelskimi.

¹⁶ Ár njemi jas pokážem, keliko njemi je potrêbno za volo iména mojega trpeti.

¹⁷ Odíšao je pa Anániáš, i notrí je šô vu hižo, i na njega položi roké i erčé: Šaul brat, Gospôd me je poslao (Jezuš, kí se ti je skázao na pôti, po šteroj si šô,) naj preglédneš i napuniš se z Dühom svétim.

¹⁸ I preci so doli spadnole z ôči njegovi, líki lüske; i pregledno je preci, i gori stanovši okrsto se je.

¹⁹ I, gda bi hráno k sebi vzéo, pokrêpo se je. Bio je pa Šaul z vučeníkmi vu Damaškuši nikeliko dní.

II.

²⁰ I preci je vu správiščaj predgao Kristuša, ka je on Sin Boži.

²¹ Strsnoli so se pa vsi, kí so ga čüli, i erkli so: nej je tô té, kí je opüščávao vu Jerušálemi one, kí se z etim iménom zovéjo? I esi je za toga volo prišao, ka bi je zvézane pelao k vládnikom popovskim.

²² Šauluš je pa ešče bole pokrêpo, i stiskávao je Židove prebívajôče vu Damaškuši svedočéči, ka je té Kristuš.

²³ Gda bi se pa poredno dnévov spunilo, tanáč so držali Židovje med sebom, ka bi ga bujli.

²⁴ Na zvêst je pa dáni Šauluši tanáč njihov i strážili so vráta dén i nôč, da bi ga bujli.

²⁵ Vučenícke so ga pa vzéli v nôči, i prêk zída so ga djáli i doli so ga püstili vu korbli.

²⁶ Gda bi pa Šauluš vu Jerušálem prišao, sküšávao se je pridrüžiti k vučeníkom; i vsi so se ga bojali ne vervavši, ka bi vučeník bio.

²⁷ Barnabáš ga je pa k sebi vzéo, i pelao ga je k apoštolom; i pripovidávao njim je, kakda je na pôti vido Gospodna, i kâ njemi je gúčao, i kakda je vu Damaškuši srčno gúčao vu iméni Jezušovom.

²⁸ I ž njimi je bio notri idôči i vö idôči v Jerušálemi, i srčno gučéči vu Gospon Jezušovom iméni.

²⁹ Gúčao je pa i štükao se je prôti Grkom; oni so ga pa šteli bujti.

³⁰ Štero gda bi zvedili bratje, doli so ga pelali v Cezário, i odposlali so ga vu Taršuš.

³¹ I tak so gmajne po vsoj Judei i Galilei i Šamárii mér mele, povékšávajôče se, i hodéče vu bojaznosti Gospodnovoj, i z trôštom Düha svétoga so se napunjávale.

III.

³² Zgôdilo se je pa, gda bi Peter hodo po mêstaj, prišao je i k tim svétim prebivajôčim vu Liddi.

³³ Najšao je pa tam ednoga človeka po iméni Eneáša, od osem lêt ležéčega na posteli, kí je bio žlakom vdárjeni.

³⁴ I erkao njemi je Peter: Eneáš, zvráči te Jezuš Kristuš; stani gori, i posteli si sám. I preci je gori stano.

³⁵ I vidili so ga vsi stojéči vu Liddi i v Šároni, kí so se povrnoli k Gospodni.

³⁶ Vu Joppi je pa bíla níka vučeníca po iméni Tabita, štera razkládjena se zové Dorkaš. Tá je bíla puna dobri dêl i álmoštva, štera je činíla.

³⁷ Prigôdilo se je pa vu dnévi oni, gda bi nemočna bila, mrla je. Geto so jo pa ôprali, položili so jo vu zgoránjo hižo.

³⁸ Blüzi je pa bíla Lidda k Joppi; i vučenícke slíšavši, ka je Peter v njê, poslali so dvá možá k njemi, proséči ga, naj njemi ne bode žmetno k njim prêk prídti.

³⁹ Gori stanovši pa Peter, šô je ž njimi. Šteri, gda bi prišao, gori so ga pelali vu zgoránjo hižo, i okôli njega so postanole vse vdovice jôkajôče i kàzajôče süknje i srakice štere je delala, gda je ž njimi bíla, Dorkaš.

⁴⁰ Vö zgonivši pa Peter vse, pokleknovši na kôlina, molo je; i obrnovši se k têli erčé: Tabita, gori stani. Ona je pa odprla očí svoje; i vidôča Petra, gori je sêla.

⁴¹ Šteroj pa da bi rokô dáo, gori jo je oprávo; i prizvavši te svéte i vdovice, postavo jo je pred njé živôčo.

⁴² Na znánje je pa včinjeno tô po celoj Joppi, i vnôgi so vervali vu Gospodni.

⁴³ Zgôdilo se je pa, da bi poredno dní ostano vu Joppi pri níkom Šimoni kožári.