Djánje 7 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

VII. TÁL. I. Števanova I. predga 1–53. II. Smrt 54–60. I.

¹ Erkao je pa te víšešnji pop: jeli se eta tak májo?

² On je pa erkao: možjé brátje i očeve, poslüšajte. Bôg dike se je skázao oči našemi Ábrahámi bodôčemi vu Mešopotámii prvle, liki je prebívao vu Háráni.

³ I erkao njemi je: idi vö z tvoje zemlé i tvoje rodbine, ino idi vu zemlo, štero ti pokážem.

⁴ Teda vö idôči z zemlé Haldeánske, prebívao je vu Háráni. I od tistec po smrti očé njegovoga prinesao ga je vu eto zemlo, vu šteroj ví zdaj prebívate.

⁵ I nej njemi je dáo öročíne vu njê ni eden stopáj; nego njemi je obečao, ka njemi jo dá na ládanje, i semeni njegovomi po njem, gda je ešče nej méo siná.

⁶ Etak je pa gúčao Bôg: ka bode semen njegovo tüho vu lückoj zemli, i pod slüžbo je vržejo, i hüdo bodo ž njim činíli štiri stô lêt.

⁷ Ali tisto lüdstvo, šteromi bodo slüžili, bom jas sôdo, velí Bôg. I po tom bodo vö šli, i slüžili bodo meni na etom mesti.

⁸ I dáo njemi je zákon obrizávanja. I té je porôdo Ižaáka, i obrezao ga je na ôsmi dén, i Ižaák Jákoba, i Jákob dvanájset patriárke.

⁹ I pátriárke nevoščéni bodôči, ôdali so Jožefa vu Egiptom. Ali Bôg je bio ž njim.

¹⁰ I oslôbodo ga je ze vsê nevôl njegovi, i dáo njemi je miloščo i modrôst pred Farao králom Egiptomskim; i postavo ga je voja nad Egiptomom i cêlov hižov svojov.

¹¹ Prišao je pa glád na cêlo zemlo Egiptomsko i Kánaánsko, i velika nevola; i nej so najšli hráno očeve naši.

¹² Gda bi pa čüo Jákob ka je silje v Egiptomi, vö je poslao očeve naše oprvič.

¹³ I ob drügim spoznao se je Jožef od bratov svoji, i očivesni je postano Farao Králi národ Jožefov.

¹⁴ Poslao je pa Jožef i prízvao je očo svojega Jákoba i vso rodbino njegovo sedemdesét i pét düš.

¹⁵ Doli je pa šô Jákob vu Egiptom, i mr’o je on i naši očeve.

¹⁶ I prêk so prinešeni vu Šihem, i položeni so vu grob, šteroga je küpo Ábrahám z cênov srebra od sinôv Emorra, očé Šihemovoga.

¹⁷ Gda se je pa približávalo vrêmen obečanja, štero je priségno Bôg Ábrahámi, raslo je lüdstvo, i povnôžalo se je vu Egiptomi.

¹⁸ Dokeč je nej stano drügi kral, kí je nej znao Jožefa.

¹⁹ Té je z jálnostjov na njé vzéo naš národ; i hüdo je méo oče naše tô činéči, da so mogli svojo dečico vö dêvati, naj neživé.

²⁰ Vu šterom vrêmeni se je porôdo Môšeš; i vugoden je bio Bôgi, kí je hránjeni trí mêsece vu hiži očé svojega.

²¹ Vö djánoga je pa gori vzéla čí Faraova, i gori ga je hránila sebi za siná.

²² I vučen je Môšeš na vso modrôst Egiptáncov. Bio je pa zmožen vu rêčih i vu delaj.

²³ Gda bi pa štiridesét lêt vrêmena star bio, prišlo njemi je v srcé, ka bi pogledno brate svoje siní Izraelske.

²⁴ I vidôči níkoga nepravično trpeti, bráno ga je; i včino je zadomeščanjé tomi nepravično trpéčemi, doli pobivši Egiptánca.

²⁵ Štímao je pa, kâ razmijo bratje njegovi, kâ njim Bôg dá oslobodjenjé po njegovoj rôki; oni so ta nej razmeli.

²⁶ Na drügi dén se je pa pá skázao njim njefkajôčim, i správlao je je na mér govoréči: možjé, bratje ste si; zakaj činíte krivico eden drügomi?

²⁷ Té, pa, kí je krívico činio blížnjemi, ga je kraj süno govoréči: što te je postavo poglavníka i sodca nad nami?

²⁸ Jeli i mené ščéš bujti, liki si bujo včera Egiptánca?

²⁹ Pobegno je záto Môšeš na eto rêč; i včinjen je tühénec vu Midiánskoj zemli, gde je porôdo dvá siná.

³⁰ I, gda bi se spunilo štiridesét lêt, skázao se je njemi vu püščávi goré Šinajske angel Gospodnov vu ščípka ognjenom plámni.

³¹ Môšeš pa vidôči, čüdivao se je nad vidênjem. Gda bi pa on bliže šô glêdat, včinjen je glás Gospodnov k njemi:

³² Jás sem Bôg očév tvoji, Bôg Ábrahámov, i Bôg Ižaákov, i Bôg Jákobov. Prestrašivši se pa Môšeš, nej je sméo na njega glédati.

³³ Erkao njemi je pa Gospôd: odvéži črêvle nôg tvoji; ár mesto, na šterom stojíš, je svéta zemla.

³⁴ Vidôč sem vido nevolo lüdstva mojega vu Egiptomi, i zdühávanje njihovo sem čüo; i doli sem prišao, naj je oslobodim. I zdaj hodi i pošlem te vu Egiptom.

³⁵ Toga Môšeša, šteroga so zatájili erkôči: što te je postavo poglavníka i sodca? toga je Bôg poglavníka i osloboditela poslao po rôki angelskoj, kí se je njemi skázao vu ščípki.

³⁶ Toté je je vö spelao činéči čüda i znamênja vu zemli Egiptomskoj i vu erdéčem môrji i vu püščávi štiridesét lêt.

³⁷ Tô je tisti Môšeš, kí je pravo sinom Izraelskim: proroka vám pobüdi Gospodin Bôg vaš z brátov vaši, liki mené; tistoga poslüšajte.

³⁸ Té je, ki je bio vu správišči vu püščávi z angelom; kí njemi je gúčao na gori Šinajskoj i očém našim; kí je vzéo žíve rečí, da bi je nám dáo.

³⁹ Komi so nej šteli pokorni bidti očeve naši; nego so ga odvrgli i obrnoli so se srcom svojim vu Egiptom.

⁴⁰ Govorèči Aroni: napravi nám Bogé, kí bodo pred nami hodili. Ár Môšeši tistomi, kí nás je zpelao z Egiptomske zemlé, neznamo, ka se njemi je zgôdilo.

⁴¹ I napravili so tele vu dnévi oni, i prípelali so áldov tomi bolvani; i veselíli so se vu delaj rôk svoji.

⁴² Obrno se je pa Bôg, i dáo je je, da bi slüžili vojski nebeskoj, liki je písano vu prorocki knigaj: jeli ste mi zarêzana i vužgána áldüvali štiridesét lêt vu püščávi, hiža Izraelska?

⁴³ I gori ste vzéli šator Móloka i zvêzdo Bogá vašega Remfana, te kêpe štere ste si napravili, da bi je molili. Záto prêk vás zoselim z ovkraj Babilona.

⁴⁴ Šator svedôstva je pa bio pri očáki naši vu püščávi, liki je zrendelüvao, kí je Môšeši gúčao, ka bi ga napravo pôleg forme, štero je vido.

⁴⁵ Šteroga so i notri pelali, gori ga vzévši očeve naši z Jezušom vu pogánsko ládanje; štere je vö zgono Bôg od líca očév naši notri do Dávidovi dnévov.

⁴⁶ Kí je najšao pred Bogom miloščo; i proso je, da bi najšao šator Jákobovomi Bôgi.

⁴⁷ Šalamon njemi je pa hižo pocimprao.

⁴⁸ Ali te náj víšešnji vu z rokami naprávleni cérkváj ne prebíva, liki prorok právi:

⁴⁹ Néba je meni králevski stolec, zemla pa podnogáonica nôg moji. Kákšo hižo bodete mi cimprali, velí Gospôd. Ali štero je mesto počivanja mojega?

⁵⁰ Nej je rôka moja naprávila eta vsa?

⁵¹ Trdnoga Šinjeka i neobrêzanoga srcá i vüh, vi vsigdár svétomi Dühi prôti stojíte; liki očeve vaši, tak i ví.

⁵² Šteroga prorokov so nej preganjali očeve vaši? i vmôrili so je; ki so naprê nazviščávali od prišestjá toga pravičnoga, šteroga ste zdaj ví odávci i lüdomorci včínjeni.

⁵³ Kí ste vzéli právdo vu rédi angelov, i nej ste jo zdržali.

II.

⁵⁴ Gda bi pa eta čüli, prežagala so se njim srcá, i škrípali so z zobmi na njega.

⁵⁵ On pa pun bodôči Dühá svétoga, gda bi vu nébo gledao, vido je díko Božo i Jezuša stojéčega na desnici Božoj.

⁵⁶ I erčé: ovo, vídim Nebésa odprta, i Siná človečega stojéčega na desnici Božoj.

⁵⁷ Kričéči pa z velikim glásom, zateknoli so vüha svoja; i sünoli so se z ednim žlakom na njega.

⁵⁸ I, gda bi ga z nesta vö vrgli, kamenüvali so ga. I svedocke so doli djáli gvant svoj k nogám ednoga mladénca, kí se je Šauluš zváo.

⁵⁹ I kamenüvali so Števana, zezávajôčega i govoréčega: Gospon Jezuš! vzemi k sebi düh moj.

⁶⁰ Pokleknovši pa na kôlina, kričao je z velikim glásom: Gospodne, ne postavi njim pred njéh ete grêh. I, gda bi tô erkao, záspao je.