Djánje 4 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

IV. TÁL. I. Apoštolske M. cérkvi prvo preganjanje 1–22. II. Gmajne za Evangelioma srečno napré idênje, molitev i njé občinstvo 23–37. I.

¹ Gda bi pa onedva ešče gúčala k lüdstvi, prišli so nad njidva popevje i voj cérkevni vitézov i Sadduceuške.

² Ár njim je prôti bilô, ka sta lüdstvo včíla i nazveščávala vu Jezušovom iméni od mrtvi gori stanenjá.

³ I na njidva so vrgli roké, i djáli so njidva v temnico do ütra, ár je že večér bio.

⁴ Vnôgi pa, kí so čüli tô rêč, vervali so; i včinjen je bio račun možôv okoli pét jezero.

⁵ Zgôdilo se je pa na ütro, vküp so se spravili njihovi poglavnícke i stariši i pisáčke v Jerušálemi.

⁶ I Annáš víšešnji pop, i Kajafáš, i Johanneš, i Aleksander, i, kí so bilí z popovskoga roda.

⁷ I postavivši je na srêdo, spitávali so je: vu koj môči, ali v kom iméni ste ví tô včínili?

⁸ Teda Peter pun S. Dühá erčé njim: poglavnícke lüdstva i stariši Izraela:

⁹ Či se midva dnes sôdiva za toga volo, ka sva z etim nemočnim človekom dobro včínila, po kom je ete ozdrávleni;

¹⁰ Tak znáno vám bojdi vsêm i vsemi lüdstvi Izraelskomi, kâ vu iméni Jezuša Kristuša toga Nazarenskoga, šteroga ste ví rázpili, koteroga je Bôg gori zbüdo z mrtvi; vu tistoga iméni ete stojí pred vami zdrav.

¹¹ Té je te kamen zavrženi od vás zidárov, té je včinjeni na glavíč voglá.

¹² I nega v drügom nikom zveličanja, ár niti je nej dáno imé drügo pod nébov med lüdmi; vu kom se je nám potrêbno zveličati.

¹³ Gda bi pa vidili Petra srčnost i Jánoša, i zvedili bi, ka sta nevčena človeka i prôsta; čüdüvali so se, i poznali so njidva, ka sta z Jezušom bilá.

¹⁴ Toga človeka pa gda bi ga vidili ž njima stojéčega ozdrávlenoga, nikaj so nej meli, ka bi prôti gúčali.

¹⁵ Zapovedali so njim záto z tanáčnice vö idti, i premetávali so med sebom.

¹⁶ Govoréči: ka bomo činíli z têmi lüdmí? Ár, kâ je znáno znamênje po njíh včinjeno vsêm stojéčim vu Jerušálemi, je očivesno, i ne moremo tajiti.

¹⁷ Nego, naj se več ne razglašüje med lüdstvo, trdno se njim poprêtmo, da več ne gučíjo vu tom iméni nikšemi človeki.

¹⁸ I, gda bi je prízvali, zapovedali so njim: naj cilô ne gučíjo, niti ne včíjo vu Jezušovom iméni.

¹⁹ Peter pa i Jánoš odgovoréča njim erčéta: jeli je pravično pred Bogom vás poslüšati bole, liki Bogá, sôdte?

²⁰ Ár mi ne moremo, ka bi ona, štera smo vidili i čüli, nê gúčali.

²¹ Oni so se pa njim trdno poprêtili i odpüstili so je, da so nikaj nej najšli, kakda bi je kaštigali za volo lüdstva. Ár so vsi díčili Bogá nad têm, ka je včinjeno.

²² Ár je več štiridesét lêt star bio te človek, nad kim je včinjeno tô znamênje zvráčanjá.

II.

²³ Gda bi pa odpüščeni bilí, šli so k svojim lastivnim, nazvêstili so njim, kakoli so njim vládnicke popovski i stariši erkli.

²⁴ Oni pa, gda bi čüli, z ednov pámetjov so prizdignoli glás k Bôgi i erkli: Gospodne, tí si Bôg, kí si napravo nébo i zémlo, i môrje i vsa, štera so vu njih.

²⁵ Kí si po vüstaj Dávidovi déteta tvojega erkao: zakaj so besneli poganje i lüdstvo je mislilo zobstojna?

²⁶ Pristôpili so králove zemelski i poglavnícke so vküp sprišli prôti Gospodni i prôti Kristuši njegovomi.

²⁷ Ár so vküp sprišli zaistino prôti svétomi Síni tvojemi Jezuši, šteroga si namazao. Herodeš i Pontiuš Pilátuš z poganmi i z lüdstvom Izraelskim.

²⁸ Činiti ona, ka je tvoja rôka i tvoj tanáč naprê skončao, naj se zgodíjo.

²⁹ I zdaj, Gospodne, zgledni se na pritjé njihovo, i dáj slugom tvojim vsákov srčnostjov gúčati rêč tvojo.

³⁰ Na eto ftégni vö rokô tvojo, naj se zvračüvanja i znamênja i čüda godíjo po iméni svétoga Siná tvojega Jezuša.

³¹ I, gda bi molili oni, genolo se je mesto, v kom so bilí vküp správleni, i napunjeni so vsi s svétim Dühom, i gúčali so réč Božo z srčnostjov.

³² Te vnožine pa ti vervajôči je bilô edno srcé i edna düša, i nišče je kâ poíštva svojega za lastivno bidti nej pravo; nego so njim vsa občinska bilá.

³³ I z velikov močjôv so dávali svedôstvo Apoštolje od gori stanenjá Gospodna Jezuša, i velka milošča je bíla nad vsêmi njimi.

³⁴ Ár niti je nej bio v potrebôči što med njimi. Ár, kíkoli so meli njive ali hižo, ôdali so je i cêno ti odáni so prinesli.

³⁵ I položili so jo k nogám Apoštolov; razdiljávala se je pa vsákšemi, liki je što potrêbčino méo.

³⁶ Jošeš pa, zdenjeni od Apoštolov Barnabáš (štero je razklajeno, sin obeseljá) Levíta, na rod gledôč Cipriánec.

³⁷ Méo je edno njivo, ôdao jo je, i prinesao je pêneze, i položo je je k nogám Apoštolov.