Djánje 16 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XVI. TÁL. I. Timoteuš se obrêže 1–6. II. Düh ne dá v Ažii, nego v Macedonii, nazviščávati 7–15. III. Pavel i Siláš vržena vu temnico, ka sta z edne vujvice vragá zegnala, se na ütrin dén odpüstita 16–40. I.

¹ Prišla sta pa vu Derbo i Listro; i ovo vučeník nikakši je bio tam po iméni Timoteuš, sin nikše verne Židovske žené, očé pa Grčkoga.

² Kí je dobro svedôstvo meo od oni bratov, kí so vu Listri i Ikonii.

³ Toga je šteo Pavel, ka bi ž njím vö šô; i vzéo ga je, i obrezao ga je za volo Žídovov, kí so vu oni mêstaj bilí. Ár so vsi znali očo njegovoga, kâ je Grk bio.

⁴ Gda bi pa odhodjávali mêsta, zapovedali so njim varvati návuke skončane od apoštolov i stariši vu Jerušálemi.

⁵ Gmajne so se záto potrdjávale vu veri, i narájale so se vsáki den.

II.

⁶ Obhodivši pa Frígie i Galácie držélo, prepovêdano njim je od Düha svétoga gúčati rêč vu Ážii.

⁷ Gda bi pa k Mižii prišli, sküšávali so v Bitínio idti; i nej je je níhao Düh.

⁸ Mímo idôči pa kre Mižie, doli so šli vu Troado.

⁹ I vidênje se je v noči skázalo Pavli: môž níki Macedonski je stáo pred njim, proséči ga i govoréči: hodi v Macedonio i pomágaj nám.

¹⁰ Kak je pa tô vidênje vido, preci smo ískali vö idti vu Macedonio gvüšni bodôči, ka nás je Gospôd zváo njim Evangeliom nazviščávat.

¹¹ Odplavavši záto od Troade rávno smo bêžali vu Samotrácio, i drügi dén v Neapoliš.

¹² Odnut pa vu Filippis, štero je prvo Macedonske držéle mesto nej dávno naseljeno. Bilí smo pa vu tistom mesti prebívajôči nikeliko dní.

¹³ I sobôtni dén smo vö šli z mesta k potoki, gde so molítvi držali, i sedeči gúčali smo vküp správlenim ženám.

¹⁴ I níka žena po imèni Lidia škarlat odávajôča z mesta Tiatirskoga Bogá bojéča, je poslüšala, šteroj je Gospôd ôdpro srcé, da bi pazila na ona, štera so od Pavla právlena.

¹⁵ Gda bi pa okrstšena bíla ona i hiža njê, prosila je govoréča: či ste me sôdili verno Gospodnovo bidti, notri idôči vu hižo mojo, ostante. I priprávlala nás je.

III.

¹⁶ Prigôdilo se je pa, gda bi šli k molítvam, edna deklíčka imajôča dühá vujvice, pribêžala je pred nás, štera je dosta haska prinášala gospodárom svojim z vujvičüvanjem.

¹⁷ Tá nasledüvajôča Pavla i nás, kríčala je govoréča: eti lüdjé so slugi toga víšešnjega Bogá, kí vám nazviščávajo pôt zveličanja.

¹⁸ Tô je pa delala vnogo dní. Žmetno je pa stalô Pavla, i obrné se i erčé dühi: zapovidávam ti vu Jezuš Kristušovom iméni, idi vö ž njê. I vö je odíšao vu onoj vöri.

¹⁹ Vidôči pa njé gospodárje, ka je odíšla vüpazen dobíčka njihovoga, zgrabivši Pavla i Siláša, vlekli so njidva na plac pred vládnike.

²⁰ I postavivši je pred voje vitézov govoréči: eti lüdjé burkajo mesto naše Židovje bodôči.

²¹ I nazviščávajo návade, štere je nám nej slobodno gori vzéti, niti činiti, da smo Rimlánci.

²² I vküp se je spravilo lüdstvo prôti njima i vitézov voji doli strgavši gvant ž njidva, zapovedali so njidva šibami biti.

²³ I gda bi dosta vdárcov na njidva djáli, vrgli so njidva v temnico, zapovedavši variváči temnice, kâ bi njidva skrblivo držao.

²⁴ Kí, geto je tô zapoved vzéo, vrgao njidva je vu notrêšnjo temnico, i stisno njima je nogé v klado.

²⁵ Okoli pô nôči pa Pavel i Siláš moléča spêvala sta pesem Bôgi. Poslüšali so pa njidva i ti zvézani robje.

²⁶ Hitro je pa veliko zemlé gíbanje postanolo na teliko, da so se i fundamentomi temnice genoli, i odprle so se preci vse dveri, i vsê vezala so se odvézala.

²⁷ Ze sna se pa predramivši variváč temnice, i vidôči odprte dveri temnice, vö potégnovši meč, šteo se je vmoriti štímajôči, kâ so odbêžali ti zvézani.

²⁸ Kríčao je pa z velikim glásom Pavel, govoréči: ne včíni si nikaj hüdoga, ár smo vsi eti.

²⁹ Proséči pa svetlôčo, notri je skočo; i prestrašivši se, spadno je pred Pavla i Siláša.

³⁰ I vö njidva je pelao i erčé: gospodna, ka mi je včiniti, naj se zveličam?

³¹ Oneva sta pa erkla: veri vu Gospon Jezuši Kristuši, i zveličaš se tí i hiža tvoja.

³² I gúčala sta njemi rêč Gospodnovo i vsêm vu hiži njegovoj bodôčim.

³³ I k sebi je vzévši vu onoj vöri te nôči ôprao njidva je od vdárcov, i okrstšen je on i vsi njegovi preci.

³⁴ I pelao njidva je vu hižo svojo, prestro je stol, i veselio se je, ka je ze vsov hižov vervao Bôgi.

³⁵ Gda bi pa dén grátao, poslali so voji vitézov sluge govoréči: odpüsti lüdí one.

³⁶ Variváč temnice je pa na znánje dáo Pavli té rečí: kâ so poslali voji vitézov, naj se odpüstíta. Zdaj záto vö idôča idta vu méri.

³⁷ Pavel njim je pa erkao: zbili so náj očivesno neosodjene, lüdí Rimske; i vrgli so náj v temnico, i zdaj náj skrívoma ščéjo vö vržti? Nej, nego naj prído samí, i tak náj naj vö pelajo.

³⁸ Nazvêstili so pa vitézov vojom slugi té rečí, i zbojali so se slíšavši, ka sta Rimska.

³⁹ I pridôči prizvali so njidva; i vö njidva pelavši prosili so njidva, kâ bi vö šla z mesta.

⁴⁰ Vö idôča pa z temnice, notri sta šla k Lidii; i vidôča brate, potrôštala sta je, i tak sta šla vö.