Djánje 14 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XIV. TÁL. Pavla i Barnabáša I. v Ikónii pregánjajo 1–7. II. v Listri njiva za Bogé štimajo i kamenüjo 8–20. III. z Derbe se povrnéta po Listri i Ikónii v Antiohio 21–28. I.

¹ Zgôdilo se je pa vu Ikónii, da bi onedva notri šla vu správišče Židovsko, i gúčala bi tak, da bi vervala i židovov i Grkov vnôga vnožina.

² Ti nevervajôči Židovje so pa pobüdili i razdrážili düše poganov prôti bratom.

³ Dönok záto poredno vrêmena so se tam držali srčno gučéči od Gospodna, kí je svedôstvo dávao rêči svoje milošče; i dávao je, da bi znamênja i čüda bilá po rokáj njihovi.

⁴ Raztrgala se je pa ta vnožina mesta, i eti istina so bilí z Židovmi; tê pa z Apoštolmi.

⁵ Gda bi se pa zgôdilo sünenjé poganov i Židovov ž njihovimi poglavníkmi, ka bi je ošpotali i kamenüvali.

⁶ Zeznavši odbêžali so vu mêsta Likaonie v Listro i Derbo, i okôli bodôčo držélo.

⁷ I tam so nazviščávali Evangeliom.

II.

⁸ I níki človek vu Listri slab vnogáj je sedo, plantav od utrobe materé svoje bodôči, kí je z nikakšim tálom nej mogao hoditi.

⁹ Té je poslüšao Pavla gučéčega, kí oči na njega vržéči i vidôči, ka má vero na zveličanje.

¹⁰ Erkao je z velikim glásom: gori stani na nogé tvoje rávno. I gori je skočo i hodo je.

¹¹ Lüdstvo pa geto je vidilo, ka je včíno Pavel, gori zdignovši glás svoj Likaonski govoréči: Bôgovje so príglihni včinjeni k lüdém, i doli so prišli k nám.

¹² I zváli so Barnabáša Jupitera, Pavla pa Mercuriuša; ka je on bio voj rêči.

¹³ Jupitera pop pa, kí je pred njihovim mestom bio, günce i vênce pred vráta pripelavši z lüdstvom vrét, šteo je njima áldüvati.

¹⁴ Štero da bi čüli apoštolje Barnabáš i Pavel, rasčesnola sta gvant svoj, skočila sta med lüdstvo kričéča,

¹⁵ I govoréča: možjé, zakaj eta činíte? I mí smo tákši nevolni lüdjé, liki ví, nazviščávajôči vám, naj se od eti márnost obrnéte k žívomi Bôgi, kí je stvôro nébo i zémlo, i môrje i vsa, štera so vu njih.

¹⁶ Kí je vu preminôčem vremeni niháo vse pogane hoditi po svoji potáj.

¹⁷ I dönok se je nej niháo brezi svedôstva dobročinéči z nebés od zgora dávajôči nám deždžovje, i vrêmena sád noséča napunivši z jejstvinov i z veseljom srcá naša.

¹⁸ I tá govoréči, komaj je ftišao to lüdstvo, ka so njima nej áldüvali.

¹⁹ Prišli so pa od Antiohie i Ikonie Židovje, i na njé so vzéli lüdstvo, i kamenüvavši Pavla, vlekli so ga vö z mesta, štímajôči, ka je mr’ô.

²⁰ Gda bi ga pa okôli vzéli vučenícke, gori stanovši šô je vu mesto, i drügi dén je vö šô z Barnabášom vu Derbo.

III.

²¹ I nazviščávala sta mesti onomi Evangeliom, i poredno vučeníkov spravivši, povrnola sta se v Listro i v Ikónio, i Antiohio.

²² Potrdjávavši düše vučeníkov i opominavši, ka bi ostanoli vu veri; i ka je po vnôgi nevoláj potrêbno nám notri idti vu králevstvo Bože.

²³ Gda bi njim pa z ftégnjenimi rokami stariše po gmajnaj postavila i molila bi z postmi, preporôčila sta je Gospodni, v šterom so vervali.

²⁴ I obhodéča Pizídio, prišla sta vu Pamfílio.

²⁵ I gučéča vu Pergi rêč Božo, doli sta šla vu Attálio.

²⁶ I odnut sta odplavala vu Antiohio, odkud sta bilá preporôčena vu miloščo Božo na delo, štero sta spunila.

²⁷ Gda sta pa tá prišla i vküp sta spravila gmajno, nazvêstila sta vse, kakoli je včíno Bôg ž njima; i, ka je ôdpro poganom dveri vere.

²⁸ Držala sta se pa tam z vučeníkmi nej malo vrêmena.