Djánje 13 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

XIII. TÁL. Pavel i Barnabáš I. na predganje odločena Šergiuša povrnéta. Elimáša pa oslepita 1–13. II. Vu Antiohii se od Židovov z Evangeliomom vrét zavržeta 14–47. III. Evangeliom poganom na radost, sebi na pregánjanje predgata 48–52. I.

¹ Bilí so pa níki vu Antiohie gmajni prorocke i vučitelje, kakti Barnabáš i Šimeon, kí se je zváo Niger, i Luciuš Cireneánski, i Manaen, kì je z Herodeš štrtákom gori zhránjeni, i Šauluš.

² Gda bi pa oni slüžili Gospodni ino bi se postili, erčé svéti Düh: odlôčte mi tak Barnabáša i Šauluša na delo, na štero sem njidva pôzvao.

³ Teda so se postili i molili, i položili so roké svoje na njidva, odpüstili so njidva.

⁴ Záto oneva vö poslana od Dühá svétoga, šla sta vu Selevcio; od tistec sta se pa odpelala na ládji v Cipruš.

⁵ I, gda bi bilá vu Salamiši, nazviščávala sta rêč Gospodnovo vu správiščaj Židovski; mela sta pa i Ivana slugo sebom.

⁶ Obhodéči pa te záton notri do Páfuša, najšla sta nikšega čalejra krívoga proroka Židova, komi je bilô imé Bar Jezuš.

⁷ Kí je bio z namestníkom Sergiuš Pavlom z rázumnim možom. Té, prizvavši Barnabáša i Šaula, želo je od njiva čüti rêč Božo.

⁸ Prôti njemi je pa stano Elimáš čalejr, (ár se tak raskláda imé njegovo) ískjôči odvrnôati namestníka od vere.

⁹ Šauluš pa (kí se i Pavel zové), pun Düha svétoga gléda v njega.

¹⁰ I erčé: o pun vse jálnosti i vse hüdôbe, sin vrajži, protivnik vse pravice, ne hejnjaš odvračati rávne potí Gospodnove?

¹¹ I ovo zdaj je rôka Gospodnova nad tebom, i boš slêpi, i ne boš vido sunca do gvüšnoga vrêmena. Preci je pa spádnola na njega temnost i kmica; i okôli hodéči ískao je, kí bi ga za rókô vodo.

¹² Teda vidôči namestník, kâ se je zgôdilo, vervao je, i čüdivao se je nad Gospodnovim návukom.

¹³ Püstili so se pa od Páfuša Pavel, i kí so okôli njega bilí, prišli so v Pergo Pamfilie. Ivan je pa odstôpo od njíh, i povrno se je v Jerušálem.

II.

¹⁴ Ovi pa prêk idôči od Perge, prišli so v Antiohio Pizídie; i notri idôči vu správišče v sobotni dén, doli so si seli.

¹⁵ Po čtênji pa prádve i Prorokov poslali so vládnicke správišča k njim govoréči: možje bratje, či je rêč vu vami na opomínanje lüdstva, gúčte.

¹⁶ Gori stanovši pa Pavel, i kívavši na tihoto z rokôv erčé: možje Izraelski, i kí se bojíte Bogá, poslüšajte.

¹⁷ Bôg lüdstva etoga Izraelskoga je odébrao očáke naše i lüdstvo je zvíso, gda bi tühénci bilí vu Egiptomskoj zemli, i z visikov ramov je je vö ž njé spelao.

¹⁸ I štiridesét lêt vrêmena je trpo njihovo šegô vu püščávi.

¹⁹ I doli porüšivši sedméro národa vu Kánaánskoj zemli, šoršom njim je razdêlo ovi zemlô.

²⁰ I po tom, liki štiri stô i pétdesét lêt, dáo njim je sodce notri do Šamuel proroka.

²¹ I od tistec prosili so krála, i dáo njim je Bôg Šaula siná Kišovoga, možá z plemena Benjaminovoga štiridesét lêt.

²² I, gda bi njega doli djáo, zbüdo njim je Dávida na krála; komi je i erkao svedočivši: najšao sem Dávida siná Ješševoga, možá pôleg srcá mojega, kí bode činio vso volo mojo.

²³ Z etoga semena je Bôg pôleg obečanja obüdo Izraeli zveličitela Jezuša.

²⁴ Geto je Ivan prvle pred licom notri idênja njegovoga predgao krst pokôre vsemi lüdstvi Izraelskomi.

²⁵ Gda bi pa spuno Ivan bežaj, erkao je: koga mené štímate, té sem jas nej; nego ovo ide za menom, komi nej sem vrêden šôlince njegovi nôg odvézati.

²⁶ Možjé bratje, sinovje roda Abrahámovoga, i kí so med vami Bogá bojéči! etoga zveličanja rêč je vám poslana.

²⁷ Ár, kí prebívajo v Jerušálemi i poglavnícke njihovi, gda bi toga Jezuša ne poznali, osôdili so ga; i tak so se rečí prorokov, šteri se vsáko Sobotto čtéjo, spunile.

²⁸ I či so gli nikši zrok smrti v njem nej najšli, dönok so prosili Pilátuša, ka bi ga dáo vmoriti.

²⁹ Gda so pa spunjena vsa od njega pisana písma, doli so ga vzéli z lesá, i položili so ga v grob.

³⁰ Bôg ga je pa zbüdo od mrtvi.

³¹ Ki je vídeni po vnôgi dnévi od onih, kí so ž njim vküp gori šli od Galilee vu Jerušálem, kí so njemi svedocke med lüdstvom.

³² I mí nazviščávamo, ka je Bôg tô obečanje, štero je včinjeno očákom, spuno nám sinom njihovim, gda je obüdo Jezuša.

³³ Liki je i vu drügom Žoltári písano: moj sin si tí, jas sem te dnes porôdo.

³⁴ Ka ga je pa z mrtví gori zbüdo, i ka se več nigdár ne povrné vu sprjhnenjé, etak je erkao, kâ dám vám svéta Dávidi ta verna.

³⁵ Záto i vu ednom drügom Žoltári veli: ne dáš svétomi tvojemi viditi sprjhnenjé.

³⁶ Ár je Dávid istina lastivnomi lüdstvi slüžéči pôleg Bože vôle záspao, i položen je k očákom svojim, i vido je sprjhnenjé.

³⁷ Koga je pa Bôg gori obüdo, nej je vido sprjhnenjé.

³⁸ Záto znáno vám bojdi, možjé bratje, kâ za toga volo se vám grêhov odpüščanje nazviščáva,

³⁹ I od vsê, od šteri ste se nej mogli vu právdi Môšešovoj spravičati, v etom vsáki, kí verje, je pravičen.

⁴⁰ Glédajte záto, naj ne príde na nás, kâ je povêdano vu prorokaj.

⁴¹ Vidite zametávci, i čüdite se i vgasnite; ár bom jas tákše delo delao vu dnévi vaši; delo, štero ne bodete vervali, či bode vam što gli pripovidávao.

⁴² Vö idôči pa správišča Židovskoga, prosili so je poganje, ka bi med sobôtov i njim gúčali té rečí.

⁴³ Gda bi pa razíšlo správišče, nasledüvali so vnôgi z Židovov, i z pobožni prozelítušov Pavla i Barnabáša, šteriva njim govoréča sta je rátala, ka bi ostanoli vu milošči Božoj.

⁴⁴ Na príšestno Sobotto je pa malo nej vse mesto vküp prišlo poslüšat rêč Božo.

⁴⁵ Vidôči pa Židovje to lüdstvo, napunjeni so z nevoščenôstjov, i prôti so gúčali tomi, štera so od Pavla právlena, prôti gučéči i preklinjávajôči.

⁴⁶ Obsrčnola sta se pa Pavel i Barnabáš, i erkla sta: vám je potrêbno bilô naj prvle gúčati rêč Božo, da jo pa zametávate i ne vrêdne vás sôdite žítka vekivečnoga; ovo obráčamo se k poganom.

⁴⁷ Ár je tak zapovedao nám Gospôd: postavo sem te na svetlost poganom, naj njim bodeš na zveličanje notri do skrádnje zemlé.

III.

⁴⁸ Gda bi pa poganje eta čüli, radüvali so se i díčili so rêč Gospodnovo, i vervali so; kikoli so bili zrendelüvani na žítek vekivečni.

⁴⁹ Razglašüvala se je pa rêč Gospodnova po cêloj držéli.

⁵⁰ Židovje so pa podbádali te pobožne i poštene žene i prednjêše mesta, i pobüdili so pregánjanje prôti Pavli i Bárnabáši, i vö so njidva vrgli z krajin svoji.

⁵¹ Oneva sta pa doli stepla práh nôg svoji na njé, i prišla sta vu Ikónio.

⁵² Vučenícke so se pa napunjávali z radostjov i z Dühom svétím.