Djánje 10 - Prekmurska NZ & Psalmi (1928)

X. TÁL. I. Korneliuš k sebi zové Petra 1–8. II. Peter ide i Kristuša glási Korneliuši 9–48. I.

¹ Bio je pa eden môž vu Cezárii po iméni Korneliuš stotnik z onoga šerega, ki se zové Vlaški.

² Pobožen i Bogá bojéči ze vsov hižov svojov, i činéči álmoštva vnôga lüdstvi, i moléči Bogá vseskôs.

³ Vido je vu vidênji očivesno, liki okoli devéte vöre dnéva, angela Božega doli idôčega k sebi, i govoréčega njemi: Korneli!

⁴ On pa na njega gledôči, prestrašo se je i erčé: ka je Gospodne? erčé pa njemi: molítve tvoje i álmoštva tvoja so gori prišla na spomínanje pred Bogá.

⁵ I zdaj pošli vu Joppo možé i zovi prêk Šimona, kí se zové Peter.

⁶ Té stán má pri nikom Šimoni kožári, kí má hižo pôleg môrja; té ti povej, ka ti je činiti.

⁷ Gda bi pa odíšao angel, kí je Korneliuši gúčao, prizové dvá z držine svoje i ednoga pobožnoga vitéza z tisti, kí so se pri njem držali.

⁸ I geto njim je vsa vö povedao, odposlao je je vu Joppo.

II.

⁹ Drügi dén pa idôči oni po pôti i k mesti se približávajôči, gori je šô Peter na hižo molit okôli šéste vöre.

¹⁰ Gda bi pa lačen grátao i šteo bi jesti, dokeč so oni obed priprávlali, spadno je na njega sas.

¹¹ I vido je nébo odprto, i doli idôčo k sebi edno posôdo, liki kákši lelahen veliki na štiri kiklê zvézani i doli püščeni na zemlo.

¹² Vu kom so bilé vse stvári zemelske štiri nogé majôče, i zviríne, i lazéče i letajôče stvári nebeske.

¹³ I včinjeni je glás k njemi: gori stani, Peter, koli i jej.

¹⁴ Peter pa erčé: z níkakšim talom nej, Gospodne; ár sem nigdár nej jo ka občínskoga i nečístoga.

¹⁵ I pá je drügôč bio glás k njemi: štera je Bôg očisto, tí to občínsko ne pravi.

¹⁶ Tô je pa včinjeno tríkrát; i pá je gori vzéta ta posôda vu nébo.

¹⁷ Gda bi se pa vu sebi zadrgávao Peter, ka bi tô za vidênje bilô, štero je vido, ovo možjé, poslani od Korneliuša, spitávajôči hižo Šimonovo, postanoli so pred dverami.

¹⁸ I zvajôči zvidávali so, či bi Šimon, kí se zové Peter, tam sálašivao.

¹⁹ Gda bi si pa ešče Peter premišlávao od vidênja, erčé njemi Düh: ovo, trijé možácke te íščejo.

²⁰ Záto gori stanovši idi doli, i idi ž njimi nikaj ne dvojéči; ár sem je jas poslao.

²¹ Doli idôči pa Peter k tim možákom, kí so poslani od Korneliuša njemi, erčé: ovo jas sem, šteroga íščete; ka je zrok, za šteroga volo ste eti?

²² Oni so pa erkli: Korneliuš Stotnik, môž pravičen i Bogá bojéči, ki i svedôstvo má od cêloga národa Židovskoga, opômenjeni od angela svétoga, ka bi tebé zváo vu svojo hižo, i poslüšao bi Bože rečí od tébe.

²³ Notri je pozové záto i dáo njim je stán. Te drügi dén je pa vö šô Peter ž njimi, i níki bratov od Joppe so tüdi ž njim šli.

²⁴ I drügi dén so prišli vu Cezário. Korneliuš je je pa čakao vküp prízvavši rodbino svojo i blížnje priátele.

²⁵ Prigôdilo se je pa, gda bi Peter notri šô, prôti njemi idôči Korneliuš, i spadnovši k nogám molo ga je.

²⁶ Peter ga je pa gori opravo govoréči: gori stani, i jas sem sám človek.

²⁷ I zgučávajôči si ž njim notri je šô, i najšao ji je dosta vküp správleni.

²⁸ I erkao njim je: ví znáte, kak nespodobno je môži Židovi se pridrüžiti, ali idti k lüdém z drügoga národa. Meni je pa Bôg pokázao, naj nikoga za občinskoga, ali nečístoga človeka ne právim.

²⁹ Záto brezi prôtiguča sem prišao pozváni. Pítam tak za kákše rêči volo ste poslali po méne.

³⁰ I Korneliuš erčé: od štrtoga dnéva notri do ete vöre sem bio na tešče, i okoli devéte vöre moléči vu hiži mojoj. I ovo eden mož je stano pred menom vu svetlom gvanti.

³¹ I erčé: Korneliuš, poslüjhnjene so tvoje molitvi, i álmoštva tvoja so na spomínanje príšla pred Bogom.

³² Pošli záto vu Joppo i prêk prizovi Šimona, kí se zové Peter. Té sálašije vu hiži Šimonovoj toga kožára pri môrji; kí pridôči, povej ti, ka ti je činiti.

³³ Preci sem zàto poslao k tebi; i tí si dobro včíno ka si prišao. Zdaj smo záto mí vsi pred Bogom nazôči, naj poslüšamo vsa, štera so tebi povêdana od Bogá.

³⁴ Teda Peter odpré vüsta i erčé: zaistino nahájam, ka je Bôg nej osôb prebirávec.

³⁵ Nego, vu vsákom národi kí se ga bojí i čini pravico, priéten njemi je.

³⁶ Ka se dostája te réči, štero je poslao sinom Izraelskim predgajôči mér po Jezuš Kristuši, té je vsej Gospôd.

³⁷ Ví znáte, ka za rêč se je zgôdilo po cêloj Judei, začéta od Galílee po krsti, šteroga je predgao Ivan.

³⁸ Jezuša od Názareta, kakda ga je namazao Bôg z Dühom svétim i z močjôv, kí okôli hodéči je dobro činio i zvráčo vse obládane od vrága; ár je Bôg bio ž njim.

³⁹ I mí smo svedocke vsega, štera je včíno vu držéli Židovskoj i v Jerušálemi, koga so vmôrili, povesivši ga na drêvo.

⁴⁰ Toga je Bôg zbüdo na trétji dén; i šteo je, naj se skáže.

⁴¹ Nej vsemi lüdstvi, nego svedokom svojim naprê odebránim od Bogá, nám, kí smo ž njim jeli i pilí po gori stanenjê njegovom od mrtvi.

⁴² I zapovedao nám je predgati lüdstvi i svedočiti, ka je on zrendelüvani od Bogá sodec žívi i mrtvi.

⁴³ Tomi vsi prorocke svedočijo, ka odpüščanje grêhov vzemejo po iméni njegovom vsi vervajôči vu njem.

⁴⁴ Ešče gda bi gúčao Peter rečí ete, spadno je Düh svéti na vse, kí so poslüšali eto rêč.

⁴⁵ I strsnoli so se, ki so bilí z obrizávanja verni, kíkoli so z Petrom prišli; kâ je i na pogane svétoga Dühá dár vö vlejáni.

⁴⁶ Ár so je čüli gučéče z jezikmi, i zvišávajôče Bogá. Teda je odgôvoro Peter:

⁴⁷ Jeli što more prepovedati vodô, naj se eti ne okrstijo, kí so Dühá svétoga vzéli, liki i mí?

⁴⁸ I zapovedao je, naj se okrstijo vu iméni Gospodnovom. Teda so ga prosíli, ka bi nikeliko dní pri njih ostano.