Žalostinke 3 - Ekumenska izdaja

Tretji spev Pesnikova bolečina

¹ Jaz sem mož, ki sem okusil bedo pod šibo njegovega srda.

² Mene je gnal in peljal v temo, ne v luč.

³ Le zoper mene vedno znova obrača svojo roko ves čas.

⁴ Postaral je moje meso in mojo kožo, potrl mi kosti.

⁵ Pozidal in nakopičil je okoli mene strupeno nadlogo.

⁶ V temo me je pogreznil kakor večno mrtve.

⁷ Ogradil me je, da ne uidem, obtežil mi okove.

⁸ Četudi kričim in kličem, ne sliši mojega vpitja.

⁹ Obzidal je moja pota s klesancem, skrivil moje steze.

¹⁰ Kakor prežav medved mi je bil, kakor lev v zasedi.

¹¹ Moja pota je posul s trnjem in me raztrgal, naredil je iz mene podrtino.

¹² Napel je lok in me postavil puščici za cilj.

¹³ V ledvice mi je streljal puščice svojega tula.

¹⁴ Bil sem v zasmeh svojemu ljudstvu, njim v vsakdanje zasramovanje.

¹⁵ Z grenkostmi me je sitil, s pelinom me je napajal.

¹⁶ S kremenom mi je zmel zobe, me hranil s pepelom.

¹⁷ Sunil si iz pokoja mojo dušo, pozabil sem, kaj je sreča.

¹⁸ In sem rekel: »Zginila je moja tolažba, moje upanje v Gospoda.«

Upanje v božjo pomoč

¹⁹ Spomin na mojo bedo in moje blodnje mi je pelin in grenkost;

²⁰ preveč razglablja o tem moja duša, zato je v meni potrta.

²¹ To si hočem poklicati v spomin, da bom mogel upati:

²² Milost Gospodova je, da nismo pokončani, ker je njegovo usmiljenje neizčrpno;

²³ vsako jutro se obnavlja, velika je tvoja zvestoba!

²⁴ »Gospod je moj delež,« pravi moja duša, »zato upam vanj.«

Vdanost v božjo voljo

²⁵ Dober je Gospod njemu, ki ga čaka, duši, ki ga išče.

²⁶ Dobro je, tiho čakati pomoči Gospodove.

²⁷ Dobro je možu, če nosi jarem od svoje mladosti.

²⁸ Samoten naj sedi in molči, ker mu ga on nalaga.

²⁹ Naj položi svoja usta v prah, morda je še upanje;

³⁰ naj ponudi lice njemu, ki ga bije, naj se nasiti s sramoto.

³¹ Kajti Gospod ne zameta na veke;

³² če užalosti, se vendar usmili po obilnosti svojega usmiljenja.

³³ Kajti ne muči iz naslade, ne žalosti človeških otrok.

³⁴ Da so z nogami teptali vse ujetnike dežele,

³⁵ da so zavijali pravico človeka pred obličjem Najvišjega,

³⁶ da so tlačili človeka v njegovi pravdi: mar Gospod tega ne vidi?

³⁷ Kdo je, ki je ukazal in se je zgodilo, če ni Gospod zapovedal?

³⁸ Ali ne prihaja iz ust Najvišjega hudo in dobro?

³⁹ Kaj toži človek, ki še živi, mož zaradi svojih grehov?

Priznanje krivde

⁴⁰ Preudarimo in preiščimo svoja pota in se spreobrnimo h Gospodu!

⁴¹ Povzdignimo svoja srca in roké k Bogu v nebesih!

⁴² Mi smo grešili, se uprli; ti nam nisi odpustil.

⁴³ Ogrnil si se z jezo, nas preganjal, ubijal brez prizanašanja;

⁴⁴ z oblakom si se ogrnil, da molitev ni predrla;

⁴⁵ za smeti si nas naredil in za izmeček sredi med ljudstvi.

⁴⁶ Odpirali so proti nam svoja usta vsi naši sovražniki.

⁴⁷ Groza in jama sta bili naš delež, uničenje in poguba.

⁴⁸ Potoke vodá mi toči oko zaradi padca hčere mojega ljudstva.

Tožba nad uničenjem

⁴⁹ Oko se mi solzi in ne neha, ni nobenega prestanka,

⁵⁰ dokler se ne ozre in ne vidi Gospod z nebes.

⁵¹ Oko mi muči mojo dušo zaradi vseh hčerá mojega mesta.

⁵² Lovili so me kakor ptico ti, ki me sovražijo brez vzroka.

⁵³ Pogreznili so v jamo moje življenje, metali kamenje name.

⁵⁴ Vode so mi preplavljale glavo; mislil sem: »Izgubljen sem!«

⁵⁵ Tedaj, Gospod, sem klical tvoje ime iz pregloboke jame.

⁵⁶ Slišal si moj klic: »Ne zatiskaj svojega ušesa pred mojim vpitjem!«

⁵⁷ Bil si mi blizu, ko sem klical, rekel si: »Ne boj se!«

⁵⁸ Vodil si, Gospod, mojo pravdo, rešil si mi življenje.

⁵⁹ Videl si, Gospod, storjeno mi krivico, preskrbi mi pravico!

⁶⁰ Videl si vso njihovo maščevalnost, vse njih naklepe zoper mene.

⁶¹ Slišal si, Gospod, njih zasramovanje, vse njih naklepe zoper mene,

⁶² mojih nasprotnikov govore in spletke zoper mene ves čas.

⁶³ Glej, naj sedé ali vstajajo: jaz sem jim pesem – zbadljivka.

⁶⁴ Povrnil jim boš, Gospod, po delu njihovih rok.

⁶⁵ Njih srca boš zaslepil; tvoje prekletstvo nadnje!

⁶⁶ V jezi jih boš preganjal, zatrl pod nebom, o Gospod!