Žalostinke 2 - Ekumenska izdaja

Drugi spev Opustošenje dežele

¹ Kako je Gospod zatemnil v svoji jezi sionsko hčer! Z neba na zemljo je vrgel krasoto Izraelovo, ni se spomnil podnožja svojih nog ob dnevu svoje jeze.

² Brez prizanašanja je Gospod uničil vsa polja Jakobova. Podrl je v svojem srdu trdnjave hčere Judove, vrgel je v prah, oskrunil kraljestvo in njegove kneze.

³ Zdrobil je v svoji srditi jezi vso moč Izraelovo. Svojo desnico je umaknil pred sovražnikom, zažgal je v Jakobu plamteč ogenj, ki požira daleč naokrog.

⁴ Sovražno je napel svoj lok, stegnil svojo desnico kakor nasprotnik, uničil vse, kar razveseljuje oko v šotoru sionske hčere. Izlil je kakor ogenj svojo jezo.

⁵ Gospod je postal kakor sovražnik, uničil je Izraela, uničil vse njegove palače, razdrl njegove trdnjave in namnožil hčeri Judovi žalost na žalost.

Razdejanje mesta in templja

⁶ S silo je odprl kakor vrt svoj tempelj, opustošil svoj shodni prostor. V pozabljenje je dal Gospod na Sionu praznik in soboto; v svoji srditi jezi je zavrgel kralja in duhovnika.

⁷ Gospod je zavrgel svoj oltar, zastudilo se mu je njegovo svetišče. Izročil je sovražniku v roke zidove njegovih zgradb. Hrupotali so v Gospodovi hiši kakor ob prazničnem dnevu.

⁸ Gospod je sklenil, da uniči zidovje sionske hčere. Napel je merilno vrv, ni zadržal svoje roke pri razdejanju. Storil je, da je žaloval okop in zid, žalovala sta skupaj.

⁹ V tla so se pogreznila njena vrata; polomil in razbil je njene zapahe. Pri narodih so njen kralj, nje knezi, ni več postave. Tudi njeni preroki ne dobivajo videnja od Gospoda.

¹⁰ Molče sedé na tleh starešine sionske hčere, s pepelom so si potresli glavo, z raševino so se prepasali. K tlom povešajo svoje glave device jeruzalemske.

¹¹ V solzah mi ginejo oči, razburjeno je moje osrčje. Na zemljo se usipljejo moja jetra zaradi padca hčere mojega ljudstva, ker gine otrok in dojenec po mestnih trgih.

¹² Svojim materam govoré: »Kje je kruh in kje vino?« Omedlevajo kakor hudo ranjeni po mestnih trgih, umirajo v naročjih svojih mater.

Krivi in pravi preroki

¹³ S čim naj te vzporejam, čemu prispodobim, hči jeruzalemska? Čemu naj te primerjam, da te potolažim, devica, sionska hči? Zakaj velika kot morje je tvoja nesreča; kdo te more ozdraviti?

¹⁴ Tvoji preroki so ti prerokovali laž in prevaro. Niso odkrivali tvoje krivde, da bi obrnili tvojo usodo. Prerokovali so ti izreke v prevaro in zapeljevanje.

¹⁵ Ploskajo nad teboj z rokami vsi, ki mimo gredo po potu, sikajo in majejo z glavami nad hčerjo jeruzalemsko: »Je li to mesto, ki so ga slavili kot najlepše, radost vsega sveta?«

¹⁶ Zoper tebe odpirajo svoja usta vsi tvoji sovražniki. Žvižgljajo in škripljejo z zobmi, kličejo: »Požrli smo ga! Da, to je dan, ki smo ga pričakovali; dočakali, doživeli smo ga!«

¹⁷ Gospod je storil, kar je sklenil, spolnil je svojo besedo, ki jo je oddavnaj zagrozil. Razdejal je in ni prizanesel, razveselil je nad teboj sovražnika, povzdignil rog tvojih nasprotnikov.

Poziv k molitvi

¹⁸ Vpij vendar h Gospodu, vzdihuj, hči sionska! Toči solze v potokih podnevi in ponoči! Ne dajaj si pokoja; naj ne počivajo tvoje oči!

¹⁹ Vstani, tarnaj ponoči ob začetku straž! Izlivaj svoje srce kakor vodo pred obličjem Gospodovim! Dvigaj k njemu svoje roke za življenje svojih otrok, ki ginejo od lakote na vogalih vseh cest!

²⁰ »Ozri se, Gospod, in poglej, komu si storil tako! Mar so žene smele jesti sad svojega telesa, otročiče, ljubko negovane? Mar so smeli moriti v Gospodovem svetišču duhovnika in preroka?

²¹ Po cestah ležita na tleh deček in starec. Moje device in moji mladeniči so padli pod mečem. Pobil si jih ob dnevu svoje jeze, poklal brez prizanašanja.

²² Sklical si kot k prazničnemu dnevu moje strahote od vseh strani. Na dan Gospodove jeze ni bilo nikogar, ki bi ušel in utekel. Te, ki sem jih negovala in vzgojila, je uničil moj sovražnik.«