Zaharija 7 - Ekumenska izdaja

2. Vprašanje posta in življenje po veri Vprašanje

¹ V četrtem letu kralja Darija, četrti dan devetega meseca (kisleva), je prišla beseda Gospodova Zahariju.

² Betel je poslal Sarasarja, višjega kraljevega uradnika, z njegovimi ljudmi, prosit Gospodovo obličje

³ in vprašat duhovnike v hiši Gospoda nad vojskami in preroke: »Ali naj še žalujem in se postim v petem mesecu, kakor že delam toliko let?«

Prerokov odgovor: spomin na preteklost

⁴ Tedaj mi je prišla beseda Gospoda nad vojskami, rekoč:

⁵ »Reci vsemu ljudstvu dežele in duhovnikom: Ko ste se postili in vzdihovali v petem in sedmem mesecu teh sedemdeset let, ali ste to delali meni na ljubo?

⁶ In ko jeste in pijete, ali ne jeste in ne pijete sebi v prid?

⁷ Ne poznate besed, ki jih je Gospod oznanjal po prejšnjih prerokih, ko je bil Jeruzalem naseljen in je živel v miru s svojimi mesti okoli sebe, in sta bili naseljeni južna pokrajina in nižava?«

⁸ Gospod je govoril po preroku Zahariju, rekoč:

⁹ Tako govori Gospod nad vojskami: »Sodite pravično, in bodite dobri in usmiljeni drug z drugim!

¹⁰ Vdove in sirote, tujca in ubožca ne stiskajte, in nihče naj ne izmišlja zlega v svojem srcu zoper svojega bližnjega!«

¹¹ Oni pa niso hoteli poslušati; uporno so mi obračali hrbet in si mašili ušesa, da ne bi slišali.

¹² Svoje srce so storili trdo ko diamant, ne da bi se zmenili za postavo in besede, ki jih je Gospod nad vojskami poslal po svojem duhu s prejšnjimi preroki. Zato je nastala velika jeza pri Gospodu,

¹³ in zgodilo se je, da je Gospod nad vojskami rekel: »Kakor sem jaz klical, pa niso slišali, tako naj oni kličejo, ne da bi jaz slišal!

¹⁴ Razpodil sem jih med vse narode, ki jih niso poznali. Dežela za njimi je bila opustošena, da nihče ni hodil po njej. Tako so iz dežele blaginje naredili puščavo.«