Zaharija 11 - Ekumenska izdaja

¹ Odpri svoja vrata, o Libanon, tvoje cedre naj ogenj použije!

² Tarnaj, cipresa, ker je padla cedra, na tla so vrženi velikani. Tarnajte, hrasti v Basanu, ker je posekan nepredirni gozd.

³ Razlega se vpitje pastirjev, ker so uničeni njihovi krasni pašniki; sliši se rjovenje mladih levov, ker je opustošeno Jordanovo razkošje.

Dva pastirja

⁴ Tako mi je govoril Gospod, moj Bog: »Pasi drobnico, namenjeno v zakol.

⁵ Njeni kupci jo koljejo, ne da bi se za to pokorili; tisti, ki jo prodajajo, govoré: ‚Hvaljen bodi Gospod! Obogatel sem!‘ In njeni pastirji ji ne prizanašajo.

⁶ Zato ne bom več imel sočutja s prebivalci dežele, govori Gospod, temveč izročim vsakega v pest njegovega bližnjega in v pest njegovega kralja; ti bodo deželo uničili, in jih ne bom rešil iz njihovih rok.«

⁷ Tako sem pasel klavne ovce za ovčje mešetarje. Vzel sem dve palici; eno sem imenoval »Dobrohotnost« in drugo »Edinost«. In pasel sem svoje ovce.

⁸ Odslovil sem tri pastirje v enem mesecu. Potem sem se črede naveličal, ker tudi one niso marale zame.

⁹ In sem rekel: »Ne bom vas več pasel! Kar umira, naj umre, in kar propada, naj propade! Ostale pa naj žro meso druga druge!«

¹⁰ In vzel sem svojo palico »Dobrohotnost« in jo zlomil, da razderem zavezo, ki sem jo sklenil z vsemi ljudstvi.

¹¹ Tisti dan je bila zaveza pretrgana, in ovčji mešetarji, ki so me opazovali, so razumeli, da je bila to beseda Gospodova.

¹² Nato sem jim rekel: »Če vam je prav, mi dajte moje plačilo, če ne, pustite!« In odtehtali so mi moje plačilo, trideset srebrnikov.

¹³ Gospod pa mi je rekel: »Vrzi jo v zakladnico, krasno ceno, za katero so me ocenili!« Vzel sem torej trideset srebrnikov in sem jih vrgel v hišo Gospodovo, v zakladnico.

¹⁴ Nato sem zlomil svojo drugo palico, »Edinost«, da razderem bratovsko edinost med Judom in Izraelom.

¹⁵ Tedaj mi je Gospod rekel: Vzemi si še enkrat opremo pastirja, ničvrednega pastirja.

¹⁶ Zakaj glej, obudil bom v tej deželi pastirja: kar v čredi propada, za to ga ne bo skrb; kar se izgubi, tega ne bo šel iskat; kar je ranjeno, tega ne bo zdravil; kar je lačno, temu ne bo dal jesti. Pač pa bo jedel meso pitanih živali in trgal njihove parklje.

¹⁷ Gorje ničvrednemu pastirju, ki zapusti čredo! Meč naj pride nad njegovo roko in nad njegovo desno oko! Njegova roka naj se do kraja posuši, njegovo desno oko naj oslepi!