Sv. Lukež 8 - Ekumenska izdaja

Jezusovo spremstvo

¹ In poslej je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi ter jih učil in oznanjal božje kraljestvo. Z njim so bili dvanajsteri

² in nekatere žene, ki so bile ozdravljene od hudih duhov in bolezni, Marija s priimkom Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov,

³ in Joana, žena Herodovega oskrbnika Huza, in Suzana in mnogo drugih, ki so mu stregle s svojim premoženjem.

Prilika o sejalcu

⁴ Ko pa se je zbirala velika množica in so iz mest prihajali k njemu, je povedal v priliki:

⁵ »Sejalec je šel seme sejat. In ko je sejal, ga je nekaj padlo poleg poti in je bilo pohojeno in ptice neba so ga pozobale.

⁶ Drugo je padlo na skalo; in ko je pognalo, je usahnilo, ker ni imelo vlage.

⁷ Drugo je padlo na sredo med trnje; in trnje, ki je z njim zraslo, ga je zadušilo.

⁸ Drugo je padlo na dobro zemljo in je zraslo ter obrodilo stoteren sad.« Ko je to govoril, je zaklical: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«

Zakaj v prilikah

⁹ Njegovi učenci pa so ga vprašali, kaj ta prilika pomeni.

¹⁰ On jim je rekel: »Vam je dano razumeti skrivnosti božjega kraljestva, drugim pa v prilikah, da gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne razumejo.

Razlaga prilike o sejalcu

¹¹ Prilika pa pomeni to: Seme je božja beseda.

¹² Kateri so poleg pota, so tisti, ki poslušajo; nato pa pride hudič in vzame besedo iz njih src, da ne verujejo in se ne rešijo.

¹³ Kateri so na skali, so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, kadar jo slišijo – pa nimajo korenine: nekaj časa verujejo, ob času skušnjave pa odpadejo.

¹⁴ Seme pa, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, pa gredó ter se v skrbeh in bogastvu in nasladnostih življenja zadušé in ne obrodé sadu.

¹⁵ Ono pa, ki je v dobri zemlji, so tisti, ki besedo slišijo in ohranijo v dobrem in plemenitem srcu ter v potrpljenju obrodé sad.

Prilika o svetilki

¹⁶ Nihče pa svetilke, ki jo prižge, ne pokriva s posodo, tudi je ne postavlja pod posteljo, temveč na svetilnik, da tisti, ki prihajajo noter, svetlobo vidijo.

¹⁷ Nič ni namreč skrito, kar bi se ne razodelo, in nič skrivno, kar bi se ne zvedelo in ne prišlo na svetlo.

¹⁸ Glejte torej, kako poslušate! Zakaj kdor ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo še to, kar misli, da ima.«

Jezusovi pravi sorodniki

¹⁹ Prišli pa so k njemu njegova mati in bratje, pa se zaradi množice niso mogli sniti z njim.

²⁰ Sporočilo se mu je: »Tvoja mati in tvoji bratje stojé zunaj in te želé videti.«

²¹ On pa jim je odgovoril: »Moja mati in moji bratje so ti, ki božjo besedo poslušajo in spolnjujejo.«

Jezus pomiri vihar na morju

²² Nekoč v teh dneh je s svojimi učenci stopil v čoln in jim rekel: »Prepeljimo se na drugo stran jezera!« In odrinili so.

²³ Med vožnjo pa je zaspal. In prihrumel je na jezero silen vihar in čoln je zajemal vodo, da so bili v nevarnosti.

²⁴ Pristopili so tedaj in ga zbudili s klicem: »Učenik, Učenik, potapljamo se!« In vstal je ter zapretil vetru in valovom: in ponehali so in je nastala tišina.

²⁵ Rekel pa jim je: »Kje je vaša vera?« Prestrašili so se in se začudili ter med seboj govorili: »Kdo je neki ta, da celo vetrovom in vodi ukazuje in so mu pokorni?«

Obsedenec iz Gerase

²⁶ In odpluli so proti Geraški deželi, ki je nasproti Galileji.

²⁷ Ko je stopil na suho, mu je od mesta prišel nasproti mož, ki je bil obseden in se že dolgo časa ni oblačil in ni stanoval v hiši, ampak v grobeh.

²⁸ Ko je zagledal Jezusa, je zakričal, padel predenj in rekel z močnim glasom: »Kaj imaš ti z menoj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Prosim te, ne muči me!«

²⁹ Veleval je bil namreč nečistemu duhu, naj izide iz človeka. Zakaj že mnogokrat ga je bil pograbil; vklepali so ga v verige in okove in ga čuvali, pa je vezi vselej potrgal in hudi duh ga je gonil na zapuščene kraje.

³⁰ Jezus ga je vprašal: »Kako ti je ime?« »Legija,« je odgovoril, kajti veliko hudih duhov ga je bilo obsedlo.

³¹ Prosili so ga, naj bi jim ne velel oditi v brezno.

³² Bila pa je tam velika čreda svinj, ki so se pasle na gori. In prosili so ga, da bi jim dovolil iti vanje, in jim je dovolil.

³³ Hudi duhovi so torej zapustili človeka in šli v svinje; in čreda je planila po bregu v jezero in se utopila.

³⁴ Ko pa so pastirji videli, kaj se je zgodilo, so zbežali in to razglasili po mestu in po vaseh.

³⁵ In šli so gledat, kaj se je zgodilo, in so prišli k Jezusu in našli človeka, iz katerega so bili odšli hudi duhovi, sedečega pri Jezusovih nogah, oblečenega in pri zdravi pameti. In groza jih je obšla.

³⁶ Kateri pa so bili videli, so jim povedali, kako je bil obsedenec rešen.

³⁷ In vsa množica iz geraške okolice ga je prosila, naj odide od njih, ker jih je navdajal velik strah. Stopil je torej v čoln in se vrnil.

³⁸ Mož pa, iz katerega so odšli hudi duhovi, ga je prosil, da bi smel biti pri njem. Toda Jezus ga je odslovil z besedami:

³⁹ »Vrni se na svoj dom in pripoveduj, kako velike reči ti je Bog storil.« In odšel je ter oznanjal po vsem mestu, kaj vse mu je Jezus storil.

Ozdravljenje krvotočne žene in obuditev Jairove hčere

⁴⁰ Ko pa se je Jezus vračal, ga je sprejela množica, zakaj vsi so ga pričakovali.

⁴¹ In glej, prišel je mož, po imenu Jair, ki je bil načelnik shodnice. Padel je Jezusu k nogam in ga prosil, da bi prišel v njegovo hišo;

⁴² imel je namreč edino hčer pri kakih dvanajstih letih in ta je umirala. Medtem pa, ko je šel Jezus tja, so ga množice stiskale.

⁴³ In neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je za zdravnike potrošila vse svoje imetje, pa pri nobenem ni mogla dobiti zdravja,

⁴⁴ je pristopila od zadaj in se dotaknila roba njegove obleke: in pri tej priči se je tok njene krvi ustavil.

⁴⁵ In Jezus je rekel: »Kdo se me je dotaknil?« Ko pa so vsi zanikali, je rekel Peter in tisti, ki so bili z njim: »Učenik, množica se te tišči in te stiska; in ti praviš: ‚Kdo se me je dotaknil?‘«

⁴⁶ Jezus je pa rekel: »Dotaknil se me je nekdo, zakaj čutil sem, da je moč šla od mene.«

⁴⁷ Ko pa je žena videla, da ni ostala neopažena, je drhteč pristopila in padla predenj ter vpričo vsega ljudstva priznala, zakaj se ga je dotaknila in kako je v hipu ozdravela.

⁴⁸ On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je ozdravila. Pojdi v miru!«

⁴⁹ Še je govoril, ko pride nekdo iz načelnikovega doma in mu naznani: »Tvoja hči je umrla, ne nadleguj več Učenika!«

⁵⁰ Ko je to Jezus slišal, mu je rekel: »Ne boj se, samo veruj in bo rešena!«

⁵¹ Šel je v hišo in ni pustil nikomur drugemu, da bi z njim vstopil, kakor Petru, Janezu in Jakobu, dekličinemu očetu in njeni materi.

⁵² Vsi so jokali in žalovali za njo. On pa je rekel: »Ne jokajte, ni umrla, ampak spi.«

⁵³ In posmehovali so se mu, ker so vedeli, da je umrla.

⁵⁴ On pa jo je prijel za roko in zaklical: »Deklica, vstani!«

⁵⁵ In njen duh se je vrnil in je takoj vstala. In naročil je, naj ji dajo jesti.

⁵⁶ Njeni starši so ostrmeli; on pa jim je naročil, naj nikomur ne pravijo, kaj se je zgodilo.