Sv. Lukež 7 - Ekumenska izdaja

Ozdravljenje stotnikovega služabnika

¹ Ko je končal svoje besede pred poslušajočim ljudstvom, je šel v Kafarnaum.

² Pri nekem stotniku je bil na smrt bolan služabnik, ki mu je bil zelo drag.

³ Ko je slišal o Jezusu, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in njegovega služabnika ozdravil.

⁴ Ti so prišli k Jezusu in ga lepo prosili, govoreč: »Vreden je, da mu to storiš;

⁵ rad ima namreč naš narod in shodnico nam je sezidal.«

⁶ Jezus je šel z njimi. Ko pa že ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal k njemu prijatelje in mu sporočil: »Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da prideš pod mojo streho.

⁷ Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi šel k tebi, ampak reci le besedo, in moj služabnik bo ozdravljen.

⁸ Zakaj tudi jaz, ki sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj, pravim temu: ‚Pojdi‘ in gre; in drugemu: ‚Pridi‘ in pride; in svojemu služabniku: ‚Stôri to‘ in storí.«

⁹ Ko je Jezus to slišal, se je začudil; in se je obrnil ter množici, ki ga je spremljala, rekel: »Resnično, povem vam, še v Izraelu nisem našel tolike vere.«

¹⁰ In ko so se poslanci vrnili domov, so služabnika, ki je bil bolan, našli zdravega.

Obuditev mladeniča iz Naima

¹¹ Nato je šel v mesto, z imenom Naim, in z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva.

¹² Ko pa se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta.

¹³ Ko jo je Gospod videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!«

¹⁴ In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosilci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!«

¹⁵ In mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi.

¹⁶ In vse je obšel strah in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.«

¹⁷ In ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.

Vprašanje Janeza Krstnika in Jezusovo pričevanje o njem

¹⁸ O vsem tem so Janezu sporočili njegovi učenci. In Janez je poklical dva izmed svojih učencev

¹⁹ ter ju poslal h Gospodu vprašat: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?«

²⁰ Moža sta prišla k njemu in rekla: »Janez Krstnik naju je poslal k tebi vprašat: ‚Ali si ti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?‘«

²¹ Prav tisti čas jih je mnogo ozdravil od bolezni in nadlog in hudih duhov in je mnogim slepim podaril vid.

²² In odgovoril jima je: »Pojdita in Janezu sporočita, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo, ubogim se oznanja blagovest;

²³ in blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne.«

²⁴ Ko pa sta Janezova poslanca odšla, je začel ljudstvu govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje?

²⁵ Ali kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, ti, ki se imenitno oblačijo in živijo v razkošju, prebivajo v kraljevskih palačah.

²⁶ Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Dà, povem vam, več ko preroka.

²⁷ Zakaj ta je tisti, ki je o njem pisano: ‚Glej, svojega glasnika pošiljam pred tvojim obličjem, ki ti bo pripravil pot pred teboj.‘

²⁸ Povem vam namreč: Med rojenimi od žená ni večjega [preroka], kakor je Janez Krstnik; kdor pa je v božjem kraljestvu najmanjši, je večji od njega.«

²⁹ Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, tudi cestninarji, vsi so priznali božjo pravičnost in so prejeli Janezov krst.

³⁰ Farizeji in učitelji postave pa so uničili namen, ki ga je imel Bog z njimi, ker se mu niso dali krstiti.

Jezusova sodba o svojem rodu

³¹ »Komu naj torej primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni?

³² Podobni so otrokom, ki posedajo po trgih in si med seboj kličejo: ‚Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinke, pa niste jokali.‘

³³ Prišel je namreč Janez Krstnik, ki ni jedel kruha in ne pil vina, pa pravite: ‚Hudega duha ima.‘

³⁴ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravite: ‚Glejte, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.‘

³⁵ In modrosti so vsi njeni otroci prav dali.«

Jezus odpusti grešnici, ker ljubi

³⁶ Prosil pa ga je nekdo izmed farizejev, da bi prišel k njemu na obed; in prišel je v farizejevo hišo in sédel k mizi.

³⁷ In glej, žena, ki je bila v mestu grešnica, je zvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, in je prinesla alabastrno posodo dišečega olja;

³⁸ jokajoč je stopila od zadaj k njegovim nogam in mu s solzami začela močiti noge; brisala jih je z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem.

³⁹ Ko pa je farizej, ki ga je bil povabil, to videl, je rekel sam pri sebi: »Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.«

⁴⁰ Jezus pa se je oglasil in mu rekel: »Simon, nekaj ti imam povedati.« On pravi: »Učenik, povej!«

⁴¹ »Neki upnik je imel dva dolžnika; eden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset.

⁴² Ker nista mogla plačati, je obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo torej bolj ljubil?«

⁴³ Simon je odgovoril: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si sodil.«

⁴⁴ In obrnivši se k ženi je Simonu rekel: »Vidiš to ženo? Prišel sem v tvojo hišo: vode za noge mi nisi dal, ta pa mi je s solzami močila noge in brisala s svojimi lasmi.

⁴⁵ Poljubil me nisi; ta pa, odkar je prišla, ni nehala poljubljati mojih nog.

⁴⁶ Z oljem mi nisi mazilil glave, ta pa mi je z dišečim oljem mazilila noge.

⁴⁷ Zato ti povem: Njeni mnogi grehi so odpuščeni, ker je mnogo ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.«

⁴⁸ Njej pa je rekel: »Tvoji grehi so odpuščeni.«

⁴⁹ Tisti, ki so bili z njim pri mizi, so začeli sami pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?«

⁵⁰ Ženi pa je rekel: »Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru!«