Sv. Lukež 5 - Ekumenska izdaja

Prvi učenci

¹ Ko pa je množica pritiskala za njim, da bi poslušala božjo besedo, je on stal ob Genezareškem jezeru.

² Zagledal je dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njiju in so izpirali mreže.

³ Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je ter iz čolna učil množico.

⁴ Ko pa je nehal govoriti, je Simonu rekel: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!«

⁵ Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo.«

⁶ In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da se je njih mreža trgala.

⁷ Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala.

⁸ Ko pa je Simon Peter to videl, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!«

⁹ Zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli, je namreč obšla groza njega in vse, ki so bili z njim;

¹⁰ prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus pa je Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil!«

¹¹ In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.

Ozdravljenje gobavca

¹² In ko je bil v nekem mestu, glej, je bil tam človek, poln gob. Ko je zagledal Jezusa, je padel na obraz in ga prosil: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.«

¹³ In stegnil je roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem; bodi očiščen!« In gobavost mu je takoj prešla.

¹⁴ In on sam mu je naročil, naj nikomur ne pravi, ampak: »Pojdi, pokaži se duhovniku in za svoje očiščenje prinesi dar, kakor je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.«

¹⁵ Toda glas o njem se je vedno bolj širil in velike množice so se shajale, da bi ga poslušale in da bi jih ozdravljal od njihovih bolezni.

¹⁶ On pa se je umikal v samotne kraje in molil.

Ozdravljenje mrtvoudnega

¹⁷ Nekega dne, ko je ravno učil, so ga sedé poslušali farizeji in učitelji postave, ki so bili prišli iz vseh galilejskih in judovskih vasi in iz Jeruzalema. In bila je moč Gospodova, da je ozdravljal.

¹⁸ In glej, možje so na postelji nesli človeka, ki je bil mrtvouden, in so iskali, da bi ga prinesli noter in postavili predenj.

¹⁹ Ker zaradi množice niso našli, kod bi ga nesli noter, so šli na streho in ga med opeko spustili s posteljo vred v sredo pred Jezusa.

²⁰ Ko je videl njihovo vero, je rekel: »Človek, tvoji grehi so ti odpuščeni.«

²¹ Pismouki in farizeji so začeli misliti: »Kdo je ta, ki govori bogokletno? Kdo more grehe odpuščati kakor edino Bog?«

²² Jezus je spoznal njih misli in jim odvrnil: »Kaj v srcu mislite?

²³ Kaj je lažje, rêči: ‚Tvoji grehi so ti odpuščeni‘ ali rêči: ‚Vstani in hôdi‘?

²⁴ Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« – je mrtvoudnemu rekel – »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!«

²⁵ In takoj je vpričo njih vstal, vzel posteljo in odšel na svoj dom ter slavil Boga.

²⁶ Vsi so ostrmeli, slavili Boga in prevzel jih je strah in so govorili: »Čudovite reči smo danes videli.«

Jezus pokliče Levija (Mateja)

²⁷ Nato je šel ven in zagledal cestninarja z imenom Levi, sedečega pri mitnici, in mu rekel: »Hôdi za menoj!«

²⁸ In pustil je vse, vstal in šel za njim.

Obed z grešniki pri Leviju

²⁹ Napravil pa mu je Levi v svoji hiši veliko gostijo; in bilo je zelo veliko cestninarjev in drugih, ki so bili z njimi pri mizi.

³⁰ In farizeji in njih pismouki so godrnjali in so govorili njegovim učencem: »Zakaj jeste in pijete s cestninarji in grešniki?«

³¹ Jezus jim je odgovoril: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni.

³² Nisem prišel k pokori klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Vprašanje posta

³³ Oni pa so mu rekli: »Zakaj se Janezovi učenci pogostoma postijo in opravljajo molitve, kakor tudi učenci farizejev, tvoji pa jedó in pijejo?«

³⁴ Jezus jim je rekel: »Ali morete post naložiti svatom, dokler je ženin pri njih?

³⁵ Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.«

³⁶ Pripovedoval pa jim je tudi priliko: »Nihče ne prišije zaplate od nove obleke na staro obleko; sicer novo raztrga, stari pa se zaplata od nove tudi ne poda.

³⁷ In nihče ne deva novega vina v stare mehove; sicer novo vino mehove razžene in vino sámo se razlije in mehovi pokončajo.

³⁸ Ampak novo vino je treba dati v nove mehove, pa se oboje ohrani.

³⁹ In nihče, ki je pil starega, ne mara takoj novega; pravi namreč: ‚Starina je boljša.‘«