Sv. Janez 13 - Ekumenska izdaja

2. Zadnja večerja Umivanje nog

¹ Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca.

² Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je,

³ ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu,

⁴ vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal.

⁵ Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan.

⁶ Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?«

⁷ Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!«

⁸ Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.«

⁹ Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!«

¹⁰ Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.«

¹¹ Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«

¹² Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil?

¹³ Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem.

¹⁴ Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati.

¹⁵ Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.

¹⁶ Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji ko tisti, ki ga je poslal.

¹⁷ Ako to veste, blagor vam, če boste to delali!

¹⁸ Ne govorim o vas vseh; jaz vem, katere sem izvolil. A spolniti se mora pismo: ‚Tisti, ki z menoj kruh jé,‘ je vzdignil svojo peto zoper mene.

¹⁹ Že zdaj vam to povem, preden se zgodi, da boste, ko se zgodi, verovali, da sem jaz.

²⁰ Resnično, resnično, povem vam: Kdor sprejme, kogar pošljem, sprejme mene; kdor pa sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.«

Napoved Judovega izdajstva

²¹ Po teh besedah se je Jezus v duši zgrozil in je zatrdil: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal!«

²² Učenci so se spogledovali, ker niso vedeli, o kom govori.

²³ Slonel pa je pri mizi ob Jezusovih prsih njegov učenec, ki ga je Jezus ljubil.

²⁴ Njemu torej pomigne Simon Peter in mu reče: »Vprašaj, kdo je tisti, o katerem govori.«

²⁵ Ta se skloni na Jezusove prsi in mu reče: »Gospod, kdo je ta?«

²⁶ Jezus odgovori: »Tisti je, kateremu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Pomoči torej grižljaj in ga dá Judu, sinu Simona Iškarijota.

²⁷ In po grižljaju – tedaj je šel satan vanj. Jezus mu torej pravi: »Kar misliš storiti, stôri brž!«

²⁸ Nobeden od teh, ki so bili pri mizi, pa ni spoznal, zakaj mu je to rekel.

²⁹ Ker je namreč Juda imel denarnico, so nekateri menili, da mu Jezus naroča: »Nakupi, česar nam je za praznik treba,« ali da naj ubogim kaj dá.

³⁰ Ko je torej vzel oni grižljaj, je takoj odšel. Bila pa je noč.

³¹ Ko je odšel, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem.

³² Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog v sebi poveličal: in poveličal ga bo kmalu.

Poslovilni govor

³³ Otročiči, še malo časa bom med vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, tudi vam zdaj pravim: Kamor jaz grem, vi ne morete priti.

³⁴ Novo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi ljubite med seboj.

³⁵ Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj.«

³⁶ Simon Peter mu reče: »Gospod, kam greš?« Jezus mu odgovori: »Kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje.«

³⁷ Peter mu reče: »Zakaj bi ne mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.«

³⁸ Jezus odgovori: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Ne bo petelin zapel, preden me trikrat ne zatajiš.