Sv. Janez 12 - Ekumenska izdaja

Maziljenje v Betaniji

¹ Šest dni pred veliko nočjo je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bival Lazar, ki je bil umrl in ga je Jezus obudil od mrtvih.

² Tam so mu napravili gostijo in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi.

³ Marija je vzela funt dragocenega olja iz pristne narde in je Jezusu mazilila noge ter mu jih obrisala s svojimi lasmi, in hiša se je napolnila z vonjem olja.

⁴ Tedaj je rekel eden izmed njegovih učencev, Juda Iškarijot, ki ga je pozneje izdal:

⁵ »Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarjev in razdalo ubogim?«

⁶ Tega pa ni rekel, kakor da bi imel skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je devalo vanjo.

⁷ Jezus je rekel: »Pústi jo, za moj pogrebni dan ga je prihranila.

⁸ Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.«

⁹ In velika množica Judov je zvedela, da je tam, in prišli so ne le zaradi Jezusa, marveč da bi videli tudi Lazarja, ki ga je obudil od mrtvih.

¹⁰ Veliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja,

¹¹ ker je mnogo Judov zaradi njega odhajalo in verovalo v Jezusa.

Mesijanski vhod v Jeruzalem

¹² Ko je drugi dan velika množica, ki je bila prišla na praznik, slišala, da prihaja Jezus v Jeruzalem,

¹³ so vzeli palmove veje, mu šli naproti in klicali: »Hozana, blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu, kralj Izraelov!«

¹⁴ In Jezus je našel osliča in je sédel nanj, kakor je pisano:

¹⁵ »Ne boj se, hči sionska, glej, tvoj kralj prihaja, sedeč na osličjem žrebetu.«

¹⁶ Tega njegovi učenci sprva niso razumeli; ko pa je bil Jezus poveličan, so se spomnili, da je bilo to o njem pisano in da so mu to storili.

¹⁷ Pričevala je torej množica, ki je bila z njim, ko je iz groba poklical Lazarja in ga obudil od mrtvih.

¹⁸ Zaradi tega mu je množica tudi prišla naproti, ker so bili slišali, da je storil ta čudež.

¹⁹ Farizeji so torej med seboj govorili: »Vidite, da nič ne opravite; glejte, ves svet je odšel za njim!«

Jezus oznani svoje poveličanje s svojo smrtjo

²⁰ Bilo pa je med tistimi, ki so prihajali o prazniku molit, nekaj Grkov.

²¹ Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, Jezusa bi radi videli.«

²² Filip gre povedat Andreju, Andrej in Filip pa povesta Jezusu.

²³ Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča.

²⁴ Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.

²⁵ Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil; in kdor svoje življenje na tem svetu sovraži, ga bo ohranil za večno življenje.

²⁶ Če kdo služi meni, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo služi meni, ga bo Oče počastil.

²⁷ Zdaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem? ‚Oče, reši me iz te ure‘? Ne! Zato sem v to uro prišel.

²⁸ Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas z neba: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal.«

²⁹ Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila, da je zagrmelo. Drugi so rekli: »Angel mu je govoril.«

³⁰ Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni prišel zaradi mene, ampak zaradi vas.

³¹ Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan.

³² In jaz bom, ko bom z zemlje povišan, vse pritegnil k sebi.«

³³ To pa je govoril, da je označil, kakšne smrti bo umrl.

³⁴ Ljudstvo mu je odgovorilo: »Mi smo slišali iz postave, da Kristus ostane vekomaj; kako praviš ti, da mora biti Sin človekov povišan? Kdo je ta Sin človekov?«

³⁵ Jezus jim je rekel: »Le še malo časa je luč med vami. Hodíte, dokler imate luč, da vas ne objame tema. Kdor namreč hodi v temi, ne ve, kam gre.

³⁶ Dokler imate luč, verujte v luč, da boste otroci luči.« To jim je Jezus povedal ter je odšel in se jim skril.

Zaključek: Nevera Judov

³⁷ Čeprav je vpričo njih storil toliko čudežev, niso verovali vanj,

³⁸ da so se spolnile besede preroka Izaija, ki jih je govoril: »Gospod, kdo je veroval temu, kar je slišal od nas, in Gospodova roka – komu se je razodela?«

³⁹ Zato niso mogli verovati, ker je Izaija tudi rekel:

⁴⁰ »Oslepil je njih oči in zakrknil njih srce, da bi z očmi ne videli in s srcem ne umeli ter bi se ne spreobrnili in bi jih jaz ne ozdravil.«

⁴¹ To je rekel Izaija, ko je videl njegovo slavo in je govoril o njem.

⁴² Vendar so tudi mnogi izmed voditeljev verovali vanj, a zaradi farizejev tega zato niso priznavali, da bi ne bili izobčeni iz shodnice.

⁴³ Svojo čast pred ljudmi so namreč ljubili bolj ko božjo čast.

⁴⁴ Jezus je bil zaklical: »Kdor veruje v mene, ne veruje v mene, temveč v njega, ki me je poslal;

⁴⁵ in kdor vidi mene, vidi njega, ki me je poslal.

⁴⁶ Jaz sem prišel na svet kot luč, da nihče, kdor veruje v mene, ne ostane v temi.

⁴⁷ In če kdo moje besede sliši in jih ne spolni, ga jaz ne sodim; zakaj nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil.

⁴⁸ Kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; nauk, ki sem ga oznanil, ta ga bo sodil poslednji dan.

⁴⁹ Zakaj jaz nisem govoril sam od sebe; ampak Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj oznanim.

⁵⁰ In vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej govorim jaz, govorim tako, kakor mi je rekel Oče.«