Ruta 1 - Ekumenska izdaja

Ruta in Noema

¹ V času, ko so vladali sodniki, je nastala lakota v deželi. In šel je neki mož iz Judovega Betlehema, da bi bival kot tujec v moabski deželi s svojo ženo in z dvema sinovoma.

² Možu je bilo ime Elimelek, njegovi ženi Noema in njegovima sinovoma Mahalon in Kelion; bili so Efratejci iz Judovega Betlehema. Prišli so v moabsko deželo in tam prebivali.

³ Noemin mož Elimelek pa je umrl in ostala je sama s svojima sinovoma.

⁴ Ta dva sta si vzela moabski ženi, eni je bilo ime Orfa, drugi pa Ruta; prebivali so tam kakih deset let.

⁵ In umrla sta tudi obadva, Mahalon in Kelion; tako je preostala žena za svojima sinovoma in za svojim možem.

⁶ Nato se je vzdignila s svojima snahama, da bi se vrnila iz moabske dežele; slišala je namreč v moabski deželi, da je Gospod obiskal svoje ljudstvo ter jim dal kruha.

⁷ Odšla je iz kraja, kjer je bivala, in z njo obe njeni snahi; napotile so se, da bi se vrnile v Judovo deželo.

⁸ Noema je rekla svojima snahama: »Pojdita, vrnita se, vsaka v hišo svoje matere! Gospod naj vama bo naklonjen, kakor sta vedve bili naklonjeni rajnkima in meni.

⁹ Naj vama dá Gospod, da najdeta zopet dom, vsaka v hiši svojega moža.« Poljubila ju je in sta začeli na glas jokati.

¹⁰ Rekli sta ji: »Ne! S teboj pojdeva k tvojemu ljudstvu.«

¹¹ Noema pa je odgovorila: »Vrnita se, moji hčeri! Zakaj bi šli z menoj? Mar imam še sinove v svojem telesu, ki bi bili vama za može?

¹² Vrnita se, moji hčeri! Pojdita! Saj sem prestara za moža. Pa čeprav bi menila, da imam upanje, da dobim to noč moža in celo rodim sinove,

¹³ mar bosta teh čakali, da bi odrasli? Mar se bosta zaradi njih zdržali, da ne bi vzeli moža? Nikarta, moji hčeri! Saj je meni veliko bridkejše ko vama; kajti Gospodova roka me je zadela.«

¹⁴ Tedaj sta začeli znova na glas jokati. Potem je Orfa poljubila svojo taščo in se vrnila, Ruta pa je ostala pri njej.

¹⁵ Noema ji je rekla: »Glej, tvoja svakinja se je vrnila k svojemu ljudstvu in k svojim bogovom; pojdi še ti za svakinjo!«

¹⁶ Ruta je odgovorila: »Nikar me ne sili, da bi te zapustila in šla proč od tebe! Kajti kamor pojdeš ti, pojdem tudi jaz, in kjer boš ti ostala, bom ostala tudi jaz; tvoje ljudstvo je moje ljudstvo in tvoj Bog je moj Bog.

¹⁷ Kjer boš ti umrla, bom umrla tudi jaz in ondi naj bom pokopana. To naj mi Gospod stori in to naj mi doda: samo smrt me bo ločila od tebe!«

¹⁸ Ko je torej Noema videla, da se je trdno odločila iti z njo, ji je nehala prigovarjati.

¹⁹ Tako sta šli obe, dokler nista prišli v Betlehem. Ko sta prišli v Betlehem, se je zaradi njih razgibalo vse mesto; govorili so: »Ali ni to Noema?«

²⁰ Pa jim je rekla: »Ne imenujte me Noemo, imenujte me Maro! Kajti veliko bridkosti mi je poslal Vsemogočni.

²¹ Bogata sem odšla in prazno me je Gospod nazaj pripeljal. Zakaj me imenujete Noemo? Saj je Gospod zoper mene pričal in Vsemogočni me je udaril.«

²² Tako se je vrnila Noema in z njo njena snaha Moabka Ruta, ki je prišla iz moabske dežele. Prišli sta v Betlehem ob začetku ječmenove žetve.