Rimljanom 7 - Ekumenska izdaja

Opravičenje odvezuje kristjana postave (predpisov stare zaveze)

¹ Ali ne veste, bratje – govorim pač takim, ki postavo poznajo – da vsakemu postava gospoduje, dokler živi.

² Tako je omožena ženska po postavi vezana na moža, dokler on živi; če pa mož umrje, je oproščena postave moža.

³ Potemtakem bo veljala za prešuštnico, če vzame drugega moža, dokler živi njen mož; če pa mož umrje, je prosta postave, tako da ni prešuštnica, če vzame drugega moža.

⁴ Zato ste tudi vi, bratje moji, po Kristusovem telesu postavi umrli, da ste last drugega, namreč njega, ki je vstal od mrtvih, da sad obrodimo za Boga.

⁵ Kajti ko smo bili v mesu, so grešne strasti, zbújane s postavo, delovale v naših udih, da smo obrodili sad za smrt.

⁶ Zdaj pa smo se postave oprostili, ker smo umrli temu, kar nas je držalo v vezeh, tako da služimo v novem duhu in ne po stari črki.

Vloga postave

⁷ Kaj bomo torej rekli? Ali je postava greh? Nikakor; toda greha nisem spoznal razen po postavi. Kajti poželjivosti bi ne poznal, ko bi postava ne govorila: »Ne poželi!«

⁸ Greh je po zapovedi dobil povod in je povzročil v meni vsakršno poželenje; kajti brez postave je greh mrtev.

⁹ Jaz sem nekdaj živel brez postave. Ko pa je prišla zapoved, je greh oživel,

¹⁰ jaz pa sem umrl in izkazalo se je, da mi je postava, ki je dana za življenje, bila v smrt.

¹¹ Kajti greh, ki je po postavi dobil povod, me je prevaral in po njej usmrtil.

¹² Tako je torej postava svéta in zapoved svéta ter pravična in dobra.

¹³ Ali je torej postalo zame smrt to, kar je dobro? Nikakor, marveč greh, ki mi je ob tem, kar je dobro, smrt povzročil, da bi se po zapovedi greh pokazal čez mero grešen.

Notranji boj

¹⁴ Vemo namreč, da je postava duhovna, jaz pa sem mesen, prodan grehu.

¹⁵ Kajti kar delam, ne umevam; ne delam namreč tega, kar hočem, ampak to delam, kar sovražim.

¹⁶ Če pa to delam, česar nočem, pritrjujem postavi, da je dobra.

¹⁷ Tako tega ne delam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.

¹⁸ Vem namreč, da v meni, to je v mojem mesu, dobro ne prebiva; zakaj hoteti je v moji moči, da bi pa dobro tudi izvrševal, ni.

¹⁹ Ne delam namreč dobrega, kar hočem, ampak húdo delam, česar nočem.

²⁰ Če pa to delam, česar nočem, ne izvršujem tega več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.

²¹ Čutim torej postavo, da mi je, ko hočem delati dobro, lažje to, kar je húdo.

²² Veselim se namreč božje postave po notranjem človeku,

²³ vidim pa v svojih udih drugo postavo, ki nasprotuje postavi mojega duha in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih.

²⁴ Jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil telesa te smrti?

²⁵ Hvala Bógu po Jezusu Kristusu, Gospodu našem! Tako torej jaz sam z duhom služim postavi božji, z mesom pa postavi greha.