Psalmi 78 - Ekumenska izdaja

Psalm 78 (77) Nauki iz Izraelove zgodovine

1 Pouk, Asafov.

¹ Pouk, Asafov. Poslušaj, ljudstvo moje, moj nauk, nagnite svoja ušesa k besedam mojih ust!

² Odprl bom svoja usta za modre izreke, oznanil bom skrivnosti starodavne dobe.

³ Kar smo čuli in zvedeli, kar so nam naši očetje pripovedovali,

⁴ ne bomo prikrivali njih sinovom; pripovedovali bomo prihodnjemu rodu o Gospodovih slavnih delih in o njegovi moči in o čudežih, ki jih je storil.

⁵ Postavil je namreč v Jakobu zapoved, dal je postavo v Izraelu. Naročil je našim očetom, naj oznanjajo svojim sinovom,

⁶ da to spozna prihodnji rod, sinovi, ki se bodo rodili; da bodo vstali in pripovedovali svojim sinovom,

⁷ naj zaupajo v Boga, naj ne pozabijo Gospodovih del, marveč naj spolnjujejo njegove ukaze;

⁸ naj ne postanejo, kakor njih očetje, uporen in trmast rod, rod, ki ni imel pravega srca in ne Bogu zvestega duha.

⁹ Efraimovi sinovi, lokostrelci, so se umaknili ob dnevu bitke.

¹⁰ Niso držali božje zaveze, niso hoteli živeti po njegovi postavi;

¹¹ pozabili so na njegova dela, na njegove čudeže, ki jim jih je pokazal:

¹² pred njih očeti je delal čudeže v egiptovski deželi, na taniškem polju.

¹³ Razklal je morje in jih prepeljal, vode je postavil ko jez;

¹⁴ vodil jih je podnevi z oblakom in vso noč z ognjeno svetlobo;

¹⁵ razklal je skale v puščavi, jih obilno napojil kakor s tokovi;

¹⁶ izvabil je iz pečine potoke, voda je tekla kot reka.

¹⁷ Toda še naprej so zoper njega grešili in žalili Najvišjega v pustinji.

¹⁸ Skušali so Boga v svojih srcih, ko so terjali jed po svoji poželjivosti.

¹⁹ Govorili so zoper Boga, rekli so: »Bo li mogel Bog pogrniti mizo v puščavi?

²⁰ Res, udaril je skalo in vode so pritekle in potoki so se udrli; ali pa bo mogel dati tudi kruha ali pripraviti mesa svojemu ljudstvu?«

²¹ Ko je to slišal Gospod, se je razsrdil, ogenj je vzplamtel zoper Jakoba, jeza je vzkipela zoper Izraela,

²² ker niso verovali v Boga, ne upali v njegovo pomoč.

²³ Vendar je zapovedal oblakom zgoraj, odprl je nebeška vrata

²⁴ in dežil je nanje mano za jed, podelil jim je nebeški kruh.

²⁵ Človek je jedel kruh močnih: poslal jim je brašna do sitega.

²⁶ Zbudil je vzhodnik na nebu, s svojo močjo je dvignil jug;

²⁷ dežil je nanje toliko mesa, kot je prahu, toliko krilatih ptic, kakor je peska ob morju.

²⁸ Padale so v njih tabor, okoli njihovih šotorov.

²⁹ Jedli so in se zelo nasitili, izpolnil jim je njih poželenje;

³⁰ še niso utešili svojega poželenja, njih jed je bila še v njih ustih,

³¹ ko je božja jeza vzkipela zoper nje. In pomoril je njih veljake in Izraelove mladeniče pobil.

³² A vendar so grešili še dalje, njegovim čudežem niso verovali.

³³ Zato je hitro naredil konec njih dnevom, njih letom z naglim poginom.

³⁴ Ko jih je pobijal, so ga iskali, obrnili so se, zopet iskali Boga.

³⁵ Spominjali so se, da je Bog njihova skala, Bog, Najvišji, njihov rešitelj.

³⁶ Toda varali so ga s svojimi usti, lagali mu s svojim jezikom,

³⁷ njih srce ni bilo odkritosrčno do njega, niso bili zvesti v njegovi zavezi.

³⁸ On pa jim je usmiljen odpuščal krivdo in jih ni uničeval, pogosto je zadržal svojo jezo in vsega svojega srda ni izlil.

³⁹ Spomnil se je, da so meso, dih, ki odhaja in se ne vrača.

⁴⁰ Kolikokrat so ga izzivali v puščavi, ga žalostili v samoti!

⁴¹ Še in še so skušali Boga, Svetega Izraelovega dražili.

⁴² Niso se spomnili njegove roke, dneva, ko jih je rešil nasprotnika,

⁴³ ko je delal svoja znamenja v Egiptu, svoja čuda na taniškem polju:

⁴⁴ v kri je spremenil njih reke, njih potoke, da bi ne pili;

⁴⁵ poslal je nadnje muhe, ki so jih grizle, žabe, ki so jih nadlegovale;

⁴⁶ dal je murnu njih sadež, kobilici sad njih truda;

⁴⁷ njihove vinograde je udaril s točo, njihove murve s slano;

⁴⁸ izročil je toči njih živino, njihove črede bliskom.

⁴⁹ Poslal je nadnje ogenj svoje jeze, gnev, togoto in stisko: krdelo služabnikov nesreče.

⁵⁰ Odprl je pot svoji jezi: ni jih ubranil smrti, njih življenje je izročil kugi.

⁵¹ Udaril je vse prvorojeno v Egiptu, njih prvorojence v Kamovih šotorih:

⁵² potem je izpeljal kakor ovce svoje ljudstvo, peljal jih je kakor čredo v puščavi;

⁵³ vodil jih je varno, da se niso bali, njihove sovražnike pa je pokrilo morje;

⁵⁴ pripeljal jih je v svojo sveto deželo, h goram, ki jih je pridobila njegova desnica;

⁵⁵ pred njimi je izgnal narode in jim z žrebom razdelil dediščino; v njihovih šotorih je nastanil rodove Izraelove.

⁵⁶ Vendar so skušali in izzivali Boga, Najvišjega, in se niso držali njegovih zapovedi;

⁵⁷ odpadli so in se izneverili kakor njih očetje, zablodili so kakor prevarljiv lok;

⁵⁸ dražili so ga k jezi s svojimi višinami, vzbujali njegovo ljubosumnost s svojimi maliki.

⁵⁹ Bog je to slišal in se razvnel v togoti ter odločno zavrgel Izraela;

⁶⁰ zapustil je prebivališče v Silu, šotor, kjer je prebival med ljudmi.

⁶¹ Izročil je svojo moč v sužnost, svojo slavo sovražniku v roke;

⁶² izročil je svoje ljudstvo meču, zoper svojo dediščino se je razsrdil.

⁶³ Njihove mladeniče je ogenj požrl, njihove mladenke se niso zaročile;

⁶⁴ njih duhovniki so padli pod mečem, njih vdove niso žalovale.

⁶⁵ Gospod se je zbudil kakor iz spanja, kakor bojevnik, ki ga je bilo premagalo vino.

⁶⁶ Udaril je svoje sovražnike v hrbet, jim zadal večno sramoto.

⁶⁷ Zavrgel je Jožefov šotor, Efraimovega rodu ni izvolil,

⁶⁸ temveč je izvolil Judov rod, Sionsko goro, ki jo je vzljubil.

⁶⁹ Sezidal je svoje svetišče kakor nebo, kakor zemljo, ki jo je utemeljil na veke.

⁷⁰ Izvolil je Davida, svojega hlapca, vzel ga je iz ovčje ograje,

⁷¹ izza doječih ovc ga je poklical, da bi pasel Jakoba, njegovo ljudstvo, in Izraela, njegovo dediščino.

⁷² In pasel jih je s poštenostjo svojega srca, s spretnostjo svojih rok jih je vodil.