Psalmi 49 - Ekumenska izdaja

Psalm 49 (48) Ničevost bogastva

¹ Zborovodju, Korejevih sinov, psalm.

² Čujte to, vsi narodi, poslušajte, vsi prebivalci sveta,

³ nizki po rodu kakor visoki, bogatin in ubožec enako!

⁴ Moja usta bodo govorila modrost, moje srce bo premišljevalo, kar je razumno.

⁵ K modremu izreku bom nagnil svoje uho, ob glasu citer bom razodel svojo uganko.

⁶ Zakaj bi se bal v dneh nesreče, ko me hudobija zalezovalcev obdaja;

⁷ ljudje, ki se na svoje premoženje zanašajo in se s svojim obilnim bogastvom ponašajo?

⁸ Saj nihče ne more sam sebe osvoboditi, ne more plačati Bogu cene za svojo rešitev:

⁹ preveč stane osvoboditev duše, nikdar ni dovolj premoženja,

¹⁰ da bi mogel večno dalje živeti in ne videti groba.

¹¹ Saj vidi, da modri umirajo, da enako gineva nespametnež in neumnež; drugim zapuščajo svoje bogastvo.

¹² Grobovi so njih domovi na veke, njih bivališča od roda do roda, četudi so pokrajine imenovali po svojih imenih.

¹³ Zakaj človek v sijaju nima obstanka: podoben je živini, ki pogine.

¹⁴ To je pot tistih, ki se nespametno na bogastvo zanašajo, to je konec njih, ki se te svoje usode veselé.

¹⁵ Kakor ovce jih denejo v podzemlje, smrt jih bo pasla in pravični bodo gospodovali nad njimi. Njih podoba hitro izgine, podzemlje bo njih bivališče.

¹⁶ Toda mojo dušo bo Bog rešil iz podzemlja, ker me bo k sebi vzel.

¹⁷ Ne boj se, če kdo bogati, če raste premoženje njegove hiše:

¹⁸ zakaj ob svoji smrti nič ne vzame s sabo in njegovo premoženje ne pojde dol z njim!

¹⁹ Čeprav se je v življenju blagroval: »Hvalili te bodo, da si si privoščil,«

²⁰ bo šel v zbor svojih očetov, ki nikdar ne bodo gledali luči.

²¹ Človek, ki živi v sijaju in tega ne premisli, je podoben živini, ki pogine.