Psalmi 42 - Ekumenska izdaja

Druga knjiga Psalmi 42 (41)–72 (71) Psalm 42–43 (41–42) Levitova tožba v izgnanstvu

¹ Zborovodju, pouk, Korejevih sinov.

² Kakor jelen hrepeni po potokih vodá, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.

³ Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu: kdaj pridem in se prikažem pred tvojim obličjem?

⁴ Moje solze so mi postale vsakdanji kruh, ko mi neprestano govoré: »Kje je tvoj Bog?«

⁵ Srce poka v meni, ko se spominjam, kako sem v množici hodil, stopal pred njimi k božji hiši, med radostnim in hvalnim petjem v prazničnem zboru.

⁶ Zakaj si potrta moja duša, zakaj hrumiš v meni? Zaupaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja

⁷ in svojega Boga! Moja duša je potrta v meni; zato se te spominjam v deželi jordanski in hermonski na gori Misar.

⁸ Vrtinec kliče vrtincu s hrumom tvojih slapov: vsi tvoji zagoni in tvoji valovi so čezme pridrli.

⁹ Podnevi vzdihujem: »Nakloni, Gospod, svojo milost,« in ponoči bom pel, Boga svojega življenja bom hvalil.

¹⁰ Pravim Bogu: »Moja skala, zakaj me pozabljaš? Zakaj hodim žalosten, od sovražnika stiskan?«

¹¹ Kosti se mi tarejo, ko se mi rogajo moji nasprotniki, ko mi govoré vsak dan: »Kje je tvoj Bog?«

¹² Zakaj si potrta moja duša, zakaj hrumiš v meni? Zaupaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga!