Psalmi 39 - Ekumenska izdaja

Psalm 39 (38) Človekova bednost

¹ Zborovodju, za Idituna, psalm, Davidov.

² Dejal sem: pazil bom na svoja pota, da se ne pregrešim z jezikom; usta si bom obrzdal, dokler je brezbožnik pred menoj.

³ Onemel sem in molčal, človek brez sreče; a moja bolečina se je razvnemala.

⁴ Srce je zažarelo v meni, ko sem razmišljal, je ogenj zagorel, in moj jezik je spregovoril:

⁵ »Daj mi vedeti, Gospod, moj konec, kolika je mera mojih dni, da bom vedel, kako minljiv sem!«

⁶ Glej, malo dlani dolge si naredil moje dni in moje življenje je kot nič pred teboj; le kot dih je vsak človek,

⁷ le kot senca preide človek, le za prazen nič se vznemirja, kopiči, a ne ve, kdo bo pobral.

⁸ In zdaj, Gospod, česa naj pričakujem? Moje zaupanje je v tebi.

⁹ Reši me vseh mojih hudobij, ne dajaj me neumnežu v zasramovanje!

¹⁰ Umolknil sem, ne odprem svojih ust; zakaj ti si to naredil.

¹¹ Odvrni od mene svoj udarec, pod tvojo silno roko omagujem!

¹² S kaznijo pokoriš človeka za krivdo, uničuješ kakor molj, kar mu je dragoceno: vsak človek je le kakor dih.

¹³ Sliši mojo molitev, o Gospod! Prisluhni mojemu vpitju, ne bodi gluh za moj jok! Zakaj le gost sem pri tebi, tujec kot vsi moji očetje.

¹⁴ Obrni oči od mene, da se razvedrim, preden bom šel in me ne bo več!