Psalmi 142 - Ekumenska izdaja

Psalm 142 (141) Molitev v zapuščenosti

¹ Pouk, Davidov, ko je bil v votlini, molitev.

² Z močnim glasom vpijem h Gospodu, z močnim glasom prosim Gospoda.

³ Pred njim izlivam svojo skrb, svojo stisko pred njim oznanjam.

⁴ Ko se plaši v meni moj duh, ti poznaš mojo pot. Na poti, po kateri hodim, so mi skrivaj nastavili zanko.

⁵ Oziram se na desno in gledam, in ni ga, ki bi se menil zame. Nimam kam se zateči, nikogar ni skrb za moje življenje.

⁶ Vpijem k tebi, Gospod; pravim: »Ti si moje zavetje, moje vse v deželi živih.«

⁷ Prisluhni mojemu vpitju, ker sem silno pobit; reši me mojih preganjalcev, ker so močnejši od mene!

⁸ Izpelji me iz ječe, da se zahvalim tvojemu imenu! Pravični me bodo obdajali, ko mi izkažeš dobroto.