Psalmi 106 - Ekumenska izdaja

Psalm 106 (105) Spokoritev ljudstva

¹ Aleluja. Slavite Gospoda, ker je dober, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje!

² Kdo bo naštel Gospodova mogočna dela, kdo razglasil vso njegovo hvalo?

³ Blagor njim, ki se držé zapovedi, ki vsak čas delajo, kar je prav!

⁴ Spomni se me, Gospod, pri ljubezni do svojega ljudstva, obišči me s svojo pomočjo,

⁵ da bom videl srečo tvojih izvoljencev, radoval se ob radosti tvojega ljudstva, in se ponašal s tvojo dediščino!

⁶ Grešili smo kakor naši očetje, krivično smo delali, brezbožno ravnali.

⁷ Naši očetje v Egiptu niso razumeli tvojih čudovitih del, niso pomnili tvoje velike ljubezni, temveč so se upirali Najvišjemu pri Rdečem morju.

⁸ Vendar jih je rešil zaradi svojega imena, da je pokazal svojo moč.

⁹ Zagrozil je Rdečemu morju, ki se je posušilo, in jih je peljal skozi tokove kakor v puščavi,

¹⁰ rešil jih je iz črtilčeve roke, jih osvobodil iz rok sovražnika.

¹¹ In vode so pokrile njih nasprotnike: niti eden od njih ni ostal.

¹² In verjeli so njegovim besedam in peli so mu hvalo.

¹³ Hitro so pozabili na njegova dela, niso zaupali njegovim načrtom;

¹⁴ vdali so se poželenju v puščavi, skušali so Boga v suhi samoti.

¹⁵ Dal jim je, kolikor so želeli, vendar je poslal nanje kugo.

¹⁶ Zavidali so Mojzesu v taborišču, Aronu, Gospodovemu svetemu.

¹⁷ Odprla se je zemlja in pogoltnila Datana, zagrnila Abironovo drhal;

¹⁸ ogenj se je vnel zoper to trumo: plamen je požgal krivičnike.

¹⁹ Naredili so tele ob Horebu in molili iz zlata ulito podobo;

²⁰ svoje veličastvo so zamenjali s podobo bika, ki travo muli.

²¹ Pozabili so Boga, ki jih je rešil, njega, ki je delal znamenja v Egiptu,

²² čudeže v Kamovi deželi, čudovite reči ob Rdečem morju.

²³ Že jih je hotel uničiti, da ni Mojzes, njegov izvoljenec, pri njem posredoval, in odvrnil njegovo jezo, da jih ni uničil.

²⁴ Zaničevali so zavidno deželo, niso verovali njegovi besedi;

²⁵ godrnjali so v svojih šotorih, niso ubogali Gospoda.

²⁶ Zato jim je z dvignjeno roko prisegel, da jih bo pokončal v puščavi,

²⁷ da bo razpršil njih zarod med pogane in jih razkropil po deželah.

²⁸ Potem so se oklenili Baalfegorja in jedli daritve mrtvih bogov.

²⁹ Izzivali so ga s svojimi dejanji in pridrla je zoper nje nadloga.

³⁰ Toda vstal je Finees in sodil, in nadloga je nehala;

³¹ to se mu je štelo v zasluženje za vse rodove na veke.

³² In dražili so ga pri vodi Meribi; zaradi njih se je Mojzesu slabo izteklo,

³³ ker so razdražili njegovega duha in je s svojimi ustnicami nepremišljeno govoril.

³⁴ Niso iztrebili ljudstev, katere jim je Bog ukazal,

³⁵ temveč so se pomešali s pogani in se naučili njihovih del:

³⁶ častili so njih malike, ki so jim postali past;

³⁷ darovali so svoje sinove in svoje hčere hudobnim duhovom.

³⁸ Prelivali so nedolžno kri, kri svojih sinov in hčerá, ki so jih darovali kanaanskim malikom, in dežela je bila s krvjo omadeževana.

³⁹ Oskrunili so se s svojimi deli, prešuštvovali so s svojimi zločini.

⁴⁰ Zato se je Gospod razsrdil nad svojim ljudstvom, in njegova dediščina se mu je pristudila.

⁴¹ Dal jih je v roke poganom, zagospodovali so jim ti, ki so jih črtili;

⁴² njihovi sovražniki so jih stiskali, upognjeni so bili pod njihov jarem.

⁴³ Velikokrat jih je osvobodil, oni pa so ga dražili s svojimi naklepi in se pogreznili v svoje hudobije.

⁴⁴ Vendar se je ozrl na njihovo stisko, ko je slišal njihovo molitev.

⁴⁵ Spomnil se je v njihov blagor svoje zaveze, postal je ginjen zaradi svoje velike dobrote;

⁴⁶ in dal je, da so se jih usmilili vsi ti, ki so jih imeli ujete.

⁴⁷ Reši nas, Gospod, naš Bog, zberi nas izmed narodov, da bomo slavili tvoje sveto ime in se ponašali s tvojo hvalo!

⁴⁸ Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog, od vekov na veke! In vse ljudstvo naj reče: »Amen!«