Psalmi 104 - Ekumenska izdaja

Psalm 104 (103) Veličastvo stvarjenja

¹ Slávi, moja duša, Gospoda! Gospod, moj Bog, zelo si velik! Veličastvo in sijaj si oblekel,

² ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem. Razpel si nebo kot šotor,

³ zgradil nad vodami svoje hrame; oblake narejaš za svoj voz, letiš na perutih vetra;

⁴ vetrove delaš za svoje poslance, ognjene plamene za svoje služabnike.

⁵ Postavil si zemljo na njene temelje, na vekov veke ne omahne.

⁶ S pravodovjem si jo ogrnil kot z oblačilom, nad gorami so stale vode;

⁷ pred tvojimi grožnjami so zbežale, pred tvojim grmenjem odhitele.

⁸ Vzdignile so se gore, pogreznile se doline na mesto, ki si jim ga določil.

⁹ Mejo si jim postavil, ki je naj ne prestopijo, da zopet ne pokrijejo zemlje.

¹⁰ Studence točiš v potoke, ki tečejo med gorami;

¹¹ napajajo vse poljske živali, divji osli gasé svojo žejo;

¹² ob njih prebivajo ptice pod nebom, med vejami gostolijo.

¹³ Iz svojih hramov napajaš gore; zemlja se nasičuje s sadom tvojih del.

¹⁴ Daješ, da raste trava živini, zelišče, ki služi človeku, da iz zemlje dobiva kruh

¹⁵ in vino, ki razveseljuje srce človeku; da olje razvedruje obličje in kruh poživlja človeku srce.

¹⁶ Nasičujejo se Gospodova drevesa, libanonske cedre, ki jih je vsadil;

¹⁷ ondi gnezdijo ptice, štorklja ima svoj dom na vrhovih.

¹⁸ Visoke gore dajejo pribežališče divjim kozam, pečine skalnim jazbecem.

¹⁹ Naredil si luno za znamenje časom, sonce pozna svoj zahod;

²⁰ ko narediš temo in nastane noč, se klatijo v njej vse gozdne živali,

²¹ leviči rjovejo za plenom in od Boga prosijo svoje hrane.

²² Ko vzide sonce, se umaknejo in poležejo v svojih brlogih;

²³ človek gre na svoje delo, po svojem opravilu do večera.

²⁴ Kako mnogotera so tvoja dela, Gospod! vsa si z modrostjo naredil; zemlja je polna tvojih zakladov.

²⁵ Glej, veliko in prostrano morje: tam je brez števila živih bitij, majhnih in velikih živali.

²⁶ Tam plovejo ladje, se sprehaja leviatan, ki si ga ustvaril, da se igra v njem.

²⁷ Vsa bitja pričakujejo od tebe, da jim daš jesti ob svojem času;

²⁸ kadar jim daješ, pobirajo; kadar odpreš svojo roko, se z dobrotami nasičujejo.

²⁹ Če skriješ svoje obličje, se prestrašijo, če jim vzameš dih, preminejo in se v svoj prah povrnejo.

³⁰ Ko pošlješ svoj dih, so ustvarjena in prenoviš obličje zemlje.

³¹ Naj bo slava Gospodova na veke; naj se veseli Gospod svojih del!

³² On pogleda na zemljo, ta se strese; se dotakne gorá, se že kadé.

³³ Pel bom Gospodu, dokler bom živel; igral bom svojemu Bogu, dokler bom dihal.

³⁴ Naj mu bo prijetna moja pesem; jaz se bom veselil v Gospodu.

³⁵ Z zemlje naj izginejo grešniki, brezbožnih naj ne bo več! Slávi, moja duša, Gospoda!