Pregovori 8 - Ekumenska izdaja

Možje, vas kličem

¹ Ali ne kliče modrost, in ne dviga razumnost svojega glasu?

² Na vrhu višav, ob cesti, na razpotjih stoji,

³ pri vratih, ob izhodu iz mesta, pri vhodu k vratom kliče:

⁴ »Možje, vas kličem, svoj glas obračam na človeške otroke.

⁵ Spoznajte, preprosti, modrost, in vi neumni, spametujte se!

⁶ Poslušajte, ker govorim o vzvišenih rečeh, svoje ustnice odpiram za prave izreke!

⁷ Moja usta govoré resnico, krivica je mojim ustnicam gnusoba.

⁸ Vse besede mojih ust so pravične, nič ni v njih hinavskega in zahrbtnega.

⁹ Vse so jasne razumnemu, prave njim, ki pridejo do spoznanja.

¹⁰ Sprejmite moj pouk rajši ko srebro in spoznanje rajši ko čisto zlato!

¹¹ Zakaj modrost je boljša od biserov; nobena dragocenost se ne da primerjati z njo.

¹² Jaz, modrost, prebivam s pametjo, imam spoznanje dobrih sklepov.

¹³ Strah Gospodov sovraži zlo; prevzetnost, napuh, hudobno pot in hinavska usta mrzim.

¹⁴ Pri meni je svèt in pamet, pri meni je razumnost in moč.

¹⁵ Po meni kraljujejo kralji in vladarji določajo pravico;

¹⁶ po meni gospodujejo knezi in plemiči, vsi sodniki na zemlji.

¹⁷ Jaz ljubim nje, ki me ljubijo, in kateri me iščejo, me najdejo.

¹⁸ Pri meni je bogastvo in čast, trajno premoženje in pravičnost.

¹⁹ Moj sad je boljši ko zlato, ko čisto zlato, moj pridelek je boljši ko prečiščeno srebro.

²⁰ Po poti pravičnosti hodim, sredi stezá pravice,

²¹ da obdarim nje, ki me ljubijo, in njih zaklade napolnim.«

Modrost pri stvarjenju

²² »Gospod me je imel v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli.

²³ Od vekomaj sem postavljena, od začetka, pred početkom zemlje.

²⁴ Ko še ni bilo brezdanjega vodovja, sem bila spočeta, ko še ni bilo studencev, polnih vodá;

²⁵ ko gore še niso bile utemeljene, pred hribi sem bila rojena;

²⁶ ko še ni naredil zemlje in polja in prvin zemeljskega kroga.

²⁷ Ko je utrjal nebo, sem bila tam, ko je meril oblok nad brezdanjim vodovjem;

²⁸ ko je zgoraj kopičil oblake, ko so izbruhnili studenci brezdanjega vodovja;

²⁹ ko je določal morju njegovo mejo, da vode ne prestopijo njegovega ukaza, ko je postavljal temelje zemlji:

³⁰ tedaj sem bila pri njem kot stavbenica, se veselila dan na dan, se igrala pred njim ves čas;

³¹ igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu, in moje veselje je pri človeških otrocih.

³² Zdaj torej, sinovi, poslušajte me, blagor njim, ki se držé mojih potov!

³³ Poslušajte pouk, da boste modri, in nikar ga ne zametujte!

³⁴ Blagor človeku, ki me posluša, ki čuje pri mojih vratih vsak dan, ki bedi na pragu mojih duri!

³⁵ Zakaj kdor najde mene, najde življenje in prejme milost od Gospoda;

³⁶ kdor pa mene zgreši, rani svojo dušo; vsi, ki me sovražijo, ljubijo smrt.«