Pregovori 7 - Ekumenska izdaja

Hudobno prilizovanje

¹ Moj sin, ohrani moje besede, in moje zapovedi hrani pri sebi!

² Spolnjuj moje zapovedi in boš živel, in varuj moj nauk kakor zenico svojega očesa!

³ Naveži jih na svoje prste, zapiši jih na tablo svojega srca!

⁴ Reci modrosti: »Ti si moja sestra,« in razumnost imenuj: »Znanka,«

⁵ da te obvaruje tuje ženske, tujke, ki govori laskave besede!

⁶ Bil sem pri oknu svoje hiše, gledal skozi svoje omrežje,

⁷ in sem videl med preprosteži, opazil med fanti brezumnega mladeniča:

⁸ šel je mimo po cesti ob voglu in se napotil proti njeni hiši,

⁹ v mraku, na večer dneva, ko se je delala noč in tema.

¹⁰ In glej, ženska mu pride naproti v opravi hotnice in hinavskega srca.

¹¹ Razburjena je in vsiljiva, njene noge ne morejo doma mirovati:

¹² zdaj na cesti, zdaj na trgih, in na vsakem vogalu zalezuje.

¹³ Prijela ga je in ga poljubila ter mu s predrznim obrazom rekla:

¹⁴ »Zahvalne daritve sem bila dolžna, danes sem spolnila svojo zaobljubo.

¹⁵ Zato sem ti prišla naproti, da te poiščem, in sem te našla.

¹⁶ S prevlekami sem opremila svojo posteljo, s pisanimi odejami iz egiptovskega platna,

¹⁷ svoje ležišče sem odišavila z miro, aloo in cimetom.

¹⁸ Pridi, uživajva ljubezen do jutra, razveseljujva se z ljubkovanjem!

¹⁹ Kajti moža ni doma, odšel je na daljno pot;

²⁰ mošnjo denarja je vzel s seboj, o polni luni bo prišel domov.«

²¹ Z mnogim svojim pregovarjanjem ga je zapeljala, s svojimi priliznjenimi ustnicami ga je speljala.

²² Takoj gre za njo, kakor gre vol v mesnico, kakor jelen, ki se zapleta v mrežo,

²³ dokler mu puščica jeter ne raztrga; kakor ptica, ki hiti v zanko, in ne ve, da ji gre za življenje.

²⁴ Zdaj torej, moj sin, poslušaj me, in pazi na besede mojih ust:

²⁵ tvoje srce naj ne krene na njena pota, naj ne blodi po njenih stezah,

²⁶ zakaj veliko jih je prebodla in podrla in mnogi so, ki jih je pomorila.

²⁷ Njena hiša je pot podzemlja, ki pelje dol v smrtne hrame.