Nehemija 5 - Ekumenska izdaja

Nehemija zatre oderuštvo

¹ Nastalo je veliko vpitje ljudstva in njih žen zoper njihove judovske brate.

² Nekateri so govorili: »Svoje sinove in hčere smo morali zastaviti, da smo dobili žita, da smo jedli in ostali pri življenju.«

³ Drugi so govorili: »Svoja polja, svoje vinograde in hiše smo morali zastaviti, da smo dobili žita v lakoti.«

⁴ Zopet drugi so govorili: »Za kraljevi davek smo si morali izposoditi denar na svoja polja in svoje vinograde.

⁵ Naše telo pa je vendar toliko vredno ko telo naših bratov, naši otroci so tako dobri ko njih otroci. A glej! Svoje sinove in svoje hčere moramo vklepati v sužnost in nekatere izmed naših hčerá so že tlačanke. Mi pa ne moremo nič storiti proti temu, saj so naša polja in naši vinogradi v posesti drugih.«

⁶ Zelo sem se razsrdil, ko sem slišal njih vpitje in te govore.

⁷ Ko sem sam pri sebi preudaril, sem pokaral odličnike in oblastnike ter jim rekel: »Vi odirate, vsak svojega brata!« Potem sem sklical veliko zborovanje zoper nje.

⁸ Dejal sem jim: »Mi smo svoje judovske brate, ki so bili narodom prodani, odkupovali, kolikorkrat nam je bilo mogoče. Vi pa sami prodajate svoje brate. In nam naj bodo prodani!« Molčali so in niso vedeli kaj odgovoriti.

⁹ Nato sem rekel: »To, kar delate, ni prav. Ali ne bi morali hoditi v strahu našega Boga, da nas ne bi sramotili narodi, naši sovražniki?

¹⁰ Tudi jaz, moji bratje in moji mladeniči smo jim posodili denarja in žita. Odpustimo jim vendar, kar smo jim posodili!

¹¹ Vrnite jim še danes njih polja, vinograde, oljnike in hiše, kakor tudi obresti za denar, žito, vino in olje, ki ste jim ga posodili!«

¹² Odgovorili so: »Vrniti hočemo in jih za nič ne terjati; tako hočemo storiti, kakor praviš.« Nato sem poklical duhovnike ter jih zaprisegel, da storé po tej obljubi.

¹³ Tudi sem iztresel gubo svoje obleke in rekel: »Tako iztresi Bog vsakogar iz njegove hiše in njegove posesti, ki te obljube ne izpolni! Tako naj bo iztresen in izpraznjen.« Ves zbor je rekel: »Amen!« In hvalili so Gospoda. Ljudstvo pa je storilo po tej obljubi.

¹⁴ Od časa, ko mi je kralj ukazal, naj bom namestnik v judovski deželi – od dvajsetega leta do dvaintridesetega leta kralja Artakserksa, dvanajst let – nisem s svojimi brati živel od dohodkov, ki gredo namestnikom.

¹⁵ Prejšnji namestniki, moji predniki, so bili ljudstvu v težko breme. Jemali so od njih za kruh in vino štirideset seklov srebra na dan. Tudi njih uradniki so tlačili ljudstvo. Jaz pa nisem delal tako iz strahu pred Bogom.

¹⁶ Tudi pri popravljanju tega obzidja sem sodeloval; polja nismo kupili in vsi moji uradniki so bili zbrani tam pri delu.

¹⁷ Vrh tega so jedli pri moji mizi Judje, ki so bili oblastniki, sto petdeset mož, in tisti, ki so k nam prihajali iz narodov v naši okolici.

¹⁸ Kar se je vsak dan pripravljalo: en vol, šest glav izbrane drobnice in perutnina, se je pripravljalo na moje stroške; k temu še vsakih deset dni obilo raznega vina. Pri vsem tem nisem terjal plače, ki gre namestniku; kajti rabota je hudo tlačila to ljudstvo.

¹⁹ »Moj Bog, spominjaj se meni v dobro vsega, kar sem storil za to ljudstvo!«