Mihej 7 - Ekumenska izdaja

Splošna pokvarjenost

¹ Gorje mi, ker se mi je zgodilo kakor pobiralcu ob koncu letine, kakor paberkovalcu po vinski trgatvi: nobenega grozda ni, da bi jedel, ne smokve, ki si je želi moja duša!

² Ni vernega človeka v deželi, ni poštenjaka med toliko ljudmi; vsi prežijo na kri, vsak svojemu bratu nastavlja mrežo.

³ Roke so spretne za hudobijo: glavar terja, sodnik sodi za darilo, velikaš odloča po samovolji; in tako prevračajo pravo.

⁴ Najboljši med njimi je kakor robidje, najpoštenejši je kakor trnje v plotu. Pride dan tvojih stražarjev, tvoja kazen, tedaj bo nastala zanje zmešnjava.

⁵ Ne verjemite sosedu, ne zaupajte prijatelju! Pred njo, ki počiva v tvojem naročju, pazi na vrata svojih ust.

⁶ Zakaj sin zaničuje očeta, hči se vzdiguje zoper svojo mater, snaha zoper svojo taščo, človeku so sovražniki njegovi domači.

⁷ Toda jaz se oziram na Gospoda, čakam na Boga – moje rešenje, moj Bog me bo uslišal.

IV. Upanje Pogani se posmehujejo

⁸ Ne vesêli se nad menoj, moja sovražnica! Ako sem padel, bom spet vstal, ako sedim v temi, je Gospod moja luč.

⁹ Jezo Gospodovo bom prenašal, ker sem grešil zoper njega, dokler ne razsodi moje pravde in ne izvrši nad menoj sodbe. Privedel me bo v svetlobo, veselil se bom njegove pravičnosti.

¹⁰ Ko bo to videla moja sovražnica, jo pokrije sramota; njo, ki mi je govorila: »Kje je Gospod, tvoj Bog?« Moje oči se bodo na njej pasle, ko bo pogažena kakor blato na cesti.

Poroštvo obnove

¹¹ Pride dan, ko se obnové tvoji zidovi! Ta dan se daleč razširijo meje:

¹² ta dan bodo prišli k tebi od Asirije do Egipta, od Tira do veletoka, od morja do morja in od gore do gore.

¹³ Zemlja pa se spremeni v puščavo zavoljo svojih prebivalcev, zavoljo sadu njih naklepov.

Molitev

¹⁴ Pasi svoje ljudstvo s svojo palico, čredo svoje lastnine, ki osamela prebiva v gozdu sredi rodovitne dežele. Naj pasejo v Basanu in Galaadu kakor v dneh starodavnosti!

¹⁵ Daj nam videti čudežna dela, kakor v dneh, ko si šel iz Egipta!

¹⁶ Narodi bodo videli in jih bo sram, kljub vsej njihovi moči; položili si bodo roko na usta in ušesa jim oglušé.

¹⁷ Lizali bodo prah kakor kače, kakor laznina na zemlji; prišli bodo iz svojih domov h Gospodu, našemu Bogu, tresli se bodo v strahu pred teboj.

Sklepna hvalnica

¹⁸ Kdo je Bog, kakor ti, ki odjemlješ krivico, ki odpuščaš greh ostanku svoje dediščine? Ne vztraja večno pri svoji jezi, zakaj všeč mu je usmiljenje.

¹⁹ Zopet se nas bo usmilil pod noge si bo vrgel našo krivdo, v globočino morja vse naše grehe!

²⁰ Izkaži Jakobu svojo zvestobo, Abrahamu svojo milost, kakor si obljubil našim očetom v dneh starodavnosti!