Jozue 22 - Ekumenska izdaja

III. Jozuetov konec 1. Prekjordanski rodovi se vrnejo Jozue odpusti prekjordanske rodove

¹ Takrat je poklical Jozue Rubenovce, Gadovce in polovico Manasejevega rodu

² in jim rekel: »Vse ste spolnili, kar vam je zapovedal Gospodov služabnik Mojzes in ste poslušali moj glas v vsem, kar sem vam ukazal.

³ Niste zapustili svojih bratov ves ta dolgi čas do današnjega dne, ampak ste zvesto spolnili zapoved Gospoda, svojega Boga.

⁴ Zdaj pa je Gospod, vaš Bog, naklonil vašim bratom mir, kakor jim je obljubil. Zato se zdaj vrnite in pojdite k svojim šotorom v deželo svoje posesti, ki vam jo je Gospodov služabnik Mojzes dal onkraj Jordana!

⁵ Toda zelo pazite, da boste spolnjevali zapoved in postavo, ki vam jo je ukazal Gospodov služabnik Mojzes: Ljubite Gospoda, svojega Boga, in hodite po vseh njegovih potih in spolnjujte njegove zapovedi, in se ga držite in mu služite z vsem srcem in vso dušo!«

⁶ In Jozue jih je blagoslovil in odpustil; in šli so k svojim šotorom.

⁷ Polovici Manasejevega rodu je dal Mojzes posest v Basanu, drugi njegovi polovici pa je dal Jozue pri njihovih bratih onkraj Jordana, proti zahodu. Ko jih je Jozue odposlal k njihovim šotorom, jih je tudi blagoslovil

⁸ in jim rekel: »Vrnite se k svojim šotorom z mnogimi zakladi in številno živino, s srebrom, zlatom, bronom, železom in s premnogimi oblačili! Delite plen svojih sovražnikov s svojimi brati!«

⁹ Rubenovi in Gadovi sinovi in polovica Manasejevega rodu so se vrnili in odrinili od Izraelovih sinov iz Sila v kanaanski deželi, da bi šli v galaadsko deželo, v deželo svoje posesti, ki so jo prejeli v last na Gospodovo povelje po Mojzesu.

Oltar na bregu Jordana

¹⁰ Ko so prišli v pokrajine pri Jordanu, ki so v kanaanski deželi, so Rubenovi in Gadovi sinovi in polovica Manasejevega rodu sezidali oltar tam ob Jordanu, daleč viden oltar.

¹¹ Izraelovi sinovi so slišali: »Glejte, Rubenovi in Gadovi sinovi in polovica Manasejevega rodu so zgradili oltar nasproti kanaanski deželi, v pokrajinah pri Jordanu, onkraj Izraelovih sinov!«

Vznemirjenje

¹² Ko so Izraelovi sinovi to slišali, se je zbrala vsa občina Izraelovih sinov v Silu, da bi šli zoper nje v boj.

¹³ Izraelovi sinovi so poslali k Rubenovim in h Gadovim sinovom in k polovici Manasejevega rodu v deželo Galaad Fineesa, sinu duhovnika Eleazarja,

¹⁴ in z njim deset knezov, po enega kneza za vsak rod izmed vseh Izraelovih rodov; vsak izmed njih je bil poglavar svoje očetovske hiše med Izraelovimi tisočnijami.

¹⁵ Prišli so k Rubenovim in Gadovim sinovom in k polovici Manasejevega rodu v deželo Galaad in so z njimi govorili:

¹⁶ »Tako pravi vsa občina Gospodova: Kakšna nezvestoba je to, ki ste jo zagrešili zoper Izraelovega Boga s tem, da ste se danes obrnili od Gospoda, si zgradili oltar in se uprli danes zoper Gospoda?

¹⁷ Mar nam je premajhna pregreha iz Fegora, ki se je nismo očistili do današnjega dne, dasi je zaradi nje šiba zadela Gospodovo občino?

¹⁸ Vi pa ste se danes obrnili od Gospoda! In če se danes uprete zoper Gospoda, se bo jutri razsrdil nad vso Izraelovo občino.

¹⁹ Sicer pa, če je dežela vaše posesti nečista, pridite čez v deželo Gospodove posesti, kjer je Gospodovo prebivališče, in se naselite med nami! Toda ne bodite uporni zoper Gospoda in ne bodite uporni zoper nas s tem, da si gradite oltar poleg oltarja Gospoda, našega Boga!

²⁰ Ali ni prišla jeza nad vso Izraelovo občino, ko se je Zarov sin Ahan pregrešil z nezvestobo na predmetih zakletve? In on ni bil edini mož, ki je moral umreti za svojo pregreho.«

Vzpostavljena sloga

²¹ Tedaj so odgovorili Rubenovi in Gadovi sinovi in polovica Manasejevega rodu in rekli poglavarjem Izraelovih tisočnij:

²² »Vsemogočni Bog, Jahve! Bog nad bogovi, Jahve ve in Izrael naj izve: če je bilo v uporu, če v nezvestobi zoper Gospoda, naj nam danes ne pomaga.

²³ Da bi si bili zgradili oltar, da bi bili odpadli od Gospoda! Če je bilo zato, da bi na njem darovali žgalne in jedilne daritve, če zato, da bi žrtvovali na njem mirovne daritve, naj Gospod sam kaznuje.

²⁴ Ne, iz skrbi, iz previdnosti smo to storili, češ: V prihodnje porečejo vaši sinovi našim sinovom: ‚Kaj vam je mar Gospod, Izraelov Bog!

²⁵ Gospod je določil za mejo med nami in vami, Rubenovci in Gadovci, Jordan; nimate deleža v Gospodu.‘ Tako bi vaši sinovi odvrnili naše sinove, da ne bi častili Gospoda.

²⁶ Zato smo dejali: Spravimo se vendar na delo, da zgradimo oltar, ne za žgalne ne za klavne daritve,

²⁷ ampak da bo priča med nami in vami in za naše rodove za nami, da hočemo služiti Gospodu pred njegovim obličjem s svojimi žgalnimi, klavnimi in mirovnimi daritvami! Tako vaši sinovi ne bodo mogli v prihodnje reči našim sinovom: ‚Nimate deleža v Gospodu.‘

²⁸ Dejali smo: Če v prihodnje tako porečejo nam ali našim rodovom, bomo odgovorili: ‚Poglejte zidavo Gospodovega oltarja, ki so ga naredili naši očetje, ne za žgalno ne za klavno daritev, ampak da bo priča med nami in vami!‘

²⁹ Bog ne daj, da bi se uprli zoper Gospoda in danes odpadli od Gospoda s tem, da bi zgradili oltar za žgalno, jedilno in klavno daritev poleg oltarja Gospoda, našega Boga, ki je pred njegovim svetiščem!«

³⁰ Ko so slišali duhovnik Finees in knezi občine, poglavarji Izraelovih tisočnij, ki so bili z njim, besede, ki so jih govorili Rubenovi, Gadovi in Manasejevi sinovi, so bili zadovoljni.

³¹ Finees, sin duhovnika Eleazarja, je rekel Rubenovim, Gadovim in Manasejevim sinovom: »Danes vemo, da je Gospod med nami, ker niste zagrešili te nezvestobe zoper Gospoda; tako ste rešili Izraelove sinove iz roke Gospodove.«

³² Potem so se vrnili Finees, sin duhovnika Eleazarja, in knezi od Rubenovih in Gadovih sinov iz dežele Galaada v kanaansko deželo k Izraelovim sinovom in so jim prinesli odgovor.

³³ Izraelovi sinovi so bili z odgovorom zadovoljni. Izraelovi sinovi so hvalili Boga in niso več mislili na to, da bi šli zoper nje v boj pustošit deželo, ki v njej prebivajo Rubenovi in Gadovi sinovi.

³⁴ Rubenovi in Gadovi sinovi so imenovali oltar Pričo: »Kajti priča je med nami, da je Jahve Bog.«