Jona 4 - Ekumenska izdaja

Prerokova nejevolja in božji odgovor

¹ To pa Jonu ni bilo po volji in se je jezil.

² Molil je h Gospodu, rekoč: »Oh, Gospod, ali nisem prav na to mislil, ko sem bil še v svoji deželi! Zavoljo tega sem tudi hotel zbežati v Tarsis. Vedel sem namreč, da si dobrotljiv in usmiljen Bog, prizanesljiv in zelo milosrčen, in ti je žal hudega.

³ Zdaj torej, Gospod, vzemi, prosim, moje življenje. Ker bolje mi je umreti, kakor živeti.«

⁴ Gospod pa reče: »Misliš, da imaš prav, ko se jeziš?«

⁵ Jona zapusti mesto in se ustavi vzhodno od mesta. Tam si napravi kolibo in sede v njeno senco, da bi videl, kaj se bo z mestom zgodilo.

⁶ Gospod pa pripravi ricinov grm in stori, da zraste čez Jona, da bi mu delal senco nad glavo in mu pregnal slabo voljo. Jona se ricinovega grma zelo razveseli.

⁷ Toda drugi dan, ko je napočila zarja, pošlje Bog črva, ki izpodje ricinov grm, da usahne.

⁸ Ko je nato vzšlo sonce, pošlje Bog žgoč vzhodni veter, in sonce je pripekalo Jonu na glavo, da je od vročine medlel. Tedaj si je želel smrti in je rekel: »Bolje mi je umreti, kakor živeti.«

⁹ Gospod pa reče Jonu: »Misliš, da imaš prav, ko se jeziš zaradi ricinovega grma?« Odgovoril je: »Po pravici sem jezen do smrti!«

¹⁰ Tedaj reče Gospod: »Tebi je žal tega ricinovega grma, čeprav se ti nisi zanj trudil in ga nisi odgojil. V eni noči je zrasel in v eni noči usahnil.

¹¹ Jaz pa naj bi ne imel sočutja z Ninivami, velikim mestom, v katerem živi več ko sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico, in toliko živali?«