Jeremija 6 - Ekumenska izdaja

Še o sovražnem vpadu

¹ Bežite, Benjaminovi sinovi, izpred Jeruzalema! V Tekui trobite na trombo, proti Betkaremu dvignite bandero! Zakaj od severa grozi nesreča in silen polom.

² Ljubkemu travniku podobna je sionska hči.

³ Pastirji pridejo k njej s svojimi čredami, okrog nje postavijo svoje šotore, vsak popase, kar mu je pri roki.

⁴ »Posvetite se za boj proti njej!« »Vstanite! Pojdimo gor opoldne!« »Gorje nam! Dan se nagiblje, že se raztezajo večerne sence!«

⁵ »Vstanite! Pojdimo gor ponoči! Razdenimo njene palače!«

⁶ Kajti tako govori Gospod nad vojskami: Posekajte njeno drevje! Nasujte zoper Jeruzalem nasip! To je mesto, ki ga je treba kaznovati. V njem je sámo zatiranje.

⁷ Kakor studenec svojo vodo ohranjuje živo, tako ono trajno ohranjuje svojo hudobijo. »Krivica, nasilje!« se sliši v njem. Bolečina in muka sta mi vedno pred očmi.

⁸ Daj se posvariti, Jeruzalem! Sicer se odtrgam od tebe, sicer te naredim puščavo, deželo brez prebivalcev.

⁹ Tako govori Gospod nad vojskami: Paberkovali bodo kakor na trti ostanek Izraelov, stegovali bodo svojo roko kakor trgalec po rozgah.

¹⁰ Komu naj govorim in koga naj svarim, ki bi poslušal? Glej, njih uho je neobrezano, ne morejo biti pozorni! Glej, beseda Gospodova jim je v zasmeh, ta jim ni všeč.

¹¹ Prepoln sem srda Gospodovega, utrujen sem od zadrževanja. Izliti ga moram nad otroka na cesti, na zbor mladeničev prav tako. Da, možje in žene bodo ujeti, starčki in zelo priletni.

¹² Njih hiše preidejo na tujce, in njihova polja in njihove žene. Da, roko iztegnem nad prebivalce dežele, govori Gospod.

¹³ Zakaj vsi od najmanjšega do največjega mislijo na dobiček. Varajo vsi, od preroka do duhovnika.

¹⁴ Rano mojega ljudstva hočejo ozdraviti, ko lahkomiselno zatrjujejo: »Mir, mir!« Ko vendar ni miru!

¹⁵ Sramovali naj bi se, da so počenjali gnusobo! A se ne sramujejo, zardeti ne znajo. Zato padejo s padajočimi, se zgrudijo, ko jih kaznujem, govori Gospod.

¹⁶ Tako govori Gospod: Stopite na prava pota, glejte in vprašajte po stezah starih časov: kje je pot k dobremu in pojdite po njej! Tako boste našli mir svoji duši! Pa so rekli: »Nočemo iti!«

¹⁷ Postavil sem za vas čuvaje: »Pazite na glas trobente!« Pa so rekli: »Nočemo paziti!«

¹⁸ Zato poslušajte, narodi, čuj, občina, kaj se jim zgodi!

¹⁹ Poslušaj, zemlja! Glej, v nesrečo bom spravil to ljudstvo, kot plačilo za njihove načrte. Zakaj na moje besede niso pazili, mojo postavo so zavrgli.

²⁰ Čemu mi je kadilo, ki prihaja iz Sabe, dišeči cimet iz daljne dežele? Vaših žgalnih daritev ne maram, vaše klavne daritve mi niso všeč.

²¹ Zato tako govori Gospod: »Glej, ovire postavim temu ljudstvu na pot, popadali bodo ob njih očetje in sinovi hkrati. Sosed in njegov bližnji bosta pokončana!«

²² Tako govori Gospod: Glej, ljudstvo prihaja iz severne dežele. Velik narod se odpravlja od koncev zemlje.

²³ Lok nosi in kopje, trd je in brez usmiljenja. Njegov hrup je podoben bučanju morja, na konjih drvi, kot vojak oborožen, zoper tebe, sionska hči.

²⁴ »Čuli smo novico o njem. Omahujejo nam roke, tesnoba nas obhaja, bolečina kakor porodnico.«

²⁵ Ne hodite na polje, ne stopajte na cesto! Zakaj sovražnikov meč vam preti, groza krog in krog.

²⁶ Hči, moje ljudstvo, obleci raševnik, valjaj se v pepelu! Žaluj kakor po edincu z bridko žalostjo: »Oh, naglo je prišel nad nas pokončevalec!«

²⁷ Postavljam te za preizkuševalca svojega ljudstva, za junaka, da spoznaš in preizkusiš njihov pot.

²⁸ Vsi so uporniki in obrekovalci, le bron in železo, pokvarjeni so vsi.

²⁹ Meh puha, ves ostane v ognju svinec. Zaman topé in topé: hudobni se ne dajo izločiti.

³⁰ Imenujejo jih zavrženo srebro. Kajti Gospod jih je zavrgel.