Jeremija 4 - Ekumenska izdaja

¹ Če se hočeš povrniti, Izrael, govori Gospod, se povrni k meni. Če odpraviš svoje mališke gnusobe izpred mojega obličja, ne boš ostal brez domovine.

² Če prisegaš: »Kakor resnično Gospod živi« resnično, pošteno in pravično, bodo narodi blagoslovljeni v njem, in se bodo z njim ponašali.

³ Zakaj tako govori Gospod ljudem v Judu in Jeruzalemu: Preorjite si novino in ne sejte med trnje!

⁴ Obrežite se za Gospoda, odpravite sprednjo kožico svojih src, Judovi ljudje in prebivalci v Jeruzalemu! Sicer šine moja jeza kakor ogenj, se razgori in nihče ne more gasiti, zaradi vaših hudobnih del.

Sovražni vpad s severa

⁵ Oznanjujte v Judu, razglašajte v Jeruzalemu! Trobite po deželi, vpijte na vse grlo in recite: »Zberite se! V utrjena mesta moramo iti!«

⁶ Dvignite prapor proti Sionu! Bežite, ne mudite se! Zakaj nesrečo pripeljem od severa in silen polom.

⁷ Lev se dviga iz svoje goščave, pokončevalec narodov se odpravlja, gre iz svojega tabora, da naredi iz tvoje dežele puščavo; tvoja mesta bodo razdejana in brez prebivalcev.

⁸ Zato si ogrnite raševino, žalujte in tulite: »Goreča jeza Gospodova se ne odvrača od nas!«

⁹ Zgodi se tisti dan, govori Gospod: Pogum upade kralju in knezom, duhovniki ostrmijo, osupnejo preroki.

¹⁰ Govorili bodo: »Oh, vsemogočni Gospod! Resnično, silno si prevaral to ljudstvo in Jeruzalem z obljubo: Rešitev boste imeli! – In zdaj nam gre meč do grla!«

¹¹ Tisti čas porekó o tem ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z golih višin v puščavi vleče proti hčeri, proti mojemu ljudstvu, ne da veja, ne da čisti.

¹² Presilen vihar mi pride na pomoč. Zdaj jim tudi jaz izrečem sodbo:

¹³ »Glej, kakor oblak prihaja, kakor vihar hrumé njegovi vozovi! Hitrejši kot orli so njegovi konji! Gorje nam, izgubljeni smo!«

¹⁴ Izperi hudobije iz svojega srca, Jeruzalem, da se rešiš! Doklej boš v svojih prsih hranil pregrešne načrte?

¹⁵ Le čuj! Iz Dana se oznanja, nesreča se razglaša z Efraimovih gora:

¹⁶ »Sporočite rodovom, oznanite Jeruzalemu: Oblegovalci pridejo iz daljne dežele in zaženejo bojni klic zoper Judova mesta.

¹⁷ Kakor poljski čuvaji se postavljajo krog njega, ker se mi je uprl, govori Gospod.

¹⁸ Tvoje življenje in tvoja dela so ti to napravila; tvoja hudobija je kriva, da ti je bridko, da ti sega do srca.«

¹⁹ »Moje osrčje, moje osrčje! Zvijam se v bolečini! Moje srce je razburjeno, moja notranjost buči! Ne morem molčati: Zakaj slišim glas trombe, bojni hrup!

²⁰ Razdejanje za razdejanjem se oznanja, opustošena je vsa dežela! Naglo so podrti moji šotori, v trenutku moji domovi!

²¹ Doklej moram gledati zastavo, poslušati glas trombe?«

²² »Oh, nespametno je moje ljudstvo, mene nočejo poznati! Neumni otroci so, brez razsodnosti. Modri so za počenjanje hudobije, storiti dobro pa ne znajo.«

²³ Gledam zemljo – in glej: prazna in pusta je! K nebu – njegove svetlobe ni!

²⁴ Gledam gore – in glej: tresejo se! Vsi griči drhté!

²⁵ Gledam – in glej: ni več človeka! Vse ptice pod nebom so odletele!

²⁶ Gledam – in glej: rodovitna dežela je puščava! Razdejana so vsa njena mesta pred Gospodom, pred njegovo silno jezo.

²⁷ Da, tako govori Gospod: Vsa dežela bo puščava! Vendar je popolnoma ne uničim.

²⁸ Zato se zemlja ogrne v žalost in zgoraj potemni nebo. Zato sem svoj načrt oznanil. Ni mi žal! Tega ne opustim!

²⁹ Pred klicem: »Konjeniki in lokostrelci« bežé vsa mesta. Gredo v goščave, se vzpenjajo na skale. Vsa mesta so zapuščena, nihče ne prebiva v njih.

³⁰ In ti, opustošena, kaj boš počela? Četudi se v škrlat oblačiš, četudi se krasiš z zlatim nakitom, četudi si z lepotilom mažeš oči: zaman se delaš lepo! Ljubimci so te siti, ti strežejo po življenju!

³¹ Oh, kričanje slišim kakor kričanje žene v porodnih bolečinah, ječanje kakor ječanje žene, ki prvič rodi: glas hčere sionske, ki stoka, vije roke: »Gorje mi! Moje življenje bo plen morilcev!«