Jeremija 36 - Ekumenska izdaja

IV. Prerokovo trpljenje Zapis prerokovanj leta 605

¹ V četrtem letu Joakima, Josijevega sina, Judovega kralja, je prišla od Gospoda tale beseda Jeremiju:

² Vzemi si zvitek knjige in napiši vanj vse besede, ki sem ti jih govoril o Izraelu in o Judu in o vseh narodih od dneva, ko sem te ogovoril, od dni Josijevih do današnjega dne!

³ Morda bo slišala hiša Judova vso nesrečo, ki jim jo mislim storiti, da krenejo vsak s svoje hudobne poti ter jim odpustim krivdo in greh.

⁴ Tedaj je Jeremija poklical Baruha, Nerijevega sina; in Baruh je napisal po Jeremijevem nareku vse Gospodove besede, ki mu jih je govoril, v zvitek knjige.

⁵ Nato je Jeremija Baruhu zapovedal: »Jaz sem oviran, ne morem iti v hišo Gospodovo.

⁶ Zato pojdi ti in beri iz zvitka, ki si ga napisal po mojem nareku, besede Gospodove, da bo slišalo ljudstvo v hiši Gospodovi na postni dan; beri, da bodo slišali tudi vsi Judovci, ki so prišli iz svojih mest!

⁷ Morda prodre njihova prošnja h Gospodu in se spreobrnejo vsak s svoje hudobne poti; kajti velika je srdita jeza, s katero je Gospod zagrozil temu ljudstvu!«

⁸ Baruh, Nerijev sin, je storil vse, kar mu je prerok Jeremija zapovedal, in bral iz knjige besede Gospodove v hiši Gospodovi.

⁹ V petem letu Joakima, Josijevega sina, Judovega kralja, v devetem mesecu, so oklicali post pred Gospodom za vse ljudstvo v Jeruzalemu in za vse ljudstvo, ki je prišlo iz Judovih mest v Jeruzalem.

¹⁰ Baruh je bral iz knjige Jeremijeve besede v hiši Gospodovi v dvorani Gamarija, sinu Safana, državnega pisarja, v gornjem dvoru pri vhodu novih vrat hiše Gospodove, da je slišalo vse ljudstvo.

¹¹ Mihej, sin Gamarija, sinu Safana, je slišal vse besede Gospodove iz knjige.

¹² Šel je v kraljevo palačo v sobo državnega pisarja. Tam so bili prav vsi knezi pri seji: državni pisar Elisama, Dalaja, Semejev sin, Elnatan, Ahoborjev sin, Gamarija, Safanov sin, Sedekija, Hananijev sin, in vsi drugi knezi.

¹³ Mihej jim je povedal vse besede, ki jih je slišal, ko je bral Baruh iz knjige, da je poslušalo ljudstvo.

¹⁴ Tedaj so vsi knezi poslali Judija, sinu Natanija, sinu Selemija, sinu Kusijevega, k Baruhu s pozivom: »Zvitek, iz katerega si bral, da je ljudstvo poslušalo, vzemi s seboj in pridi!« Baruh, Nerijev sin, je vzel zvitek s seboj in prišel k njim.

¹⁵ Rekli so mu: »Sédi in ga nam beri, da bomo poslušali!« Baruh je bral, da so poslušali.

¹⁶ Ko so slišali vse besede, so se prestrašeni med seboj spogledali in rekli Baruhu: »Moramo vse te besede kralju sporočiti!«

¹⁷ Baruha pa so vprašali: »Povej nam vendar, kako si mogel vse te besede po njegovem nareku napisati?«

¹⁸ Baruh jim je odgovoril: »Narekoval mi je vse te besede in jaz sem jih s črnilom napisal v knjigo.«

¹⁹ Nato so knezi rekli Baruhu: »Pojdi, skrij se, ti in Jeremija; nihče naj ne ve, kje sta!«

²⁰ Potem so šli h kralju v dvor palače. Zvitek so shranili v hramu državnega pisarja Elisama in sporočili kralju ves potek.

²¹ Kralj je poslal Judija, naj gre po zvitek. Ta ga je vzel iz hrama državnega pisarja Elisama; potem ga je Judi bral, da je slišal kralj in so slišali vsi knezi, ki so stali okoli kralja.

²² Kralj je takrat stanoval v zimski palači, bilo je v devetem mesecu in ogenj je gorel na žerjavici pred njim.

²³ Ko je Judi prebral tri ali štiri stolpce, jih je kralj s pisarskim nožem odrezal ter jih vrgel v ogenj na žerjavici, dokler ni zgorel ves zvitek v ognju na žerjavici.

²⁴ Ne kralj ne njegovi uradniki, ki so slišali vse te besede, se niso zbali, ne pretrgali svojih oblačil.

²⁵ Sicer so Elnatan, Dalaja in Gamarija proseče silili v kralja, naj ne zažiga zvitka, pa jih ni poslušal.

²⁶ Temveč je kralj zapovedal kraljeviču Jeremielu, Saraju, Ezrielovemu sinu in Selemiju, Abdeelovemu sinu, naj primejo pisarja Baruha in preroka Jeremija; a Gospod ju je skril.

²⁷ Potem ko je kralj sežgal zvitek z besedami, ki jih je Baruh po Jeremijevem nareku napisal, je prišla beseda Gospodova Jeremiju:

²⁸ »Vzemi si drug zvitek in napiši vanj vse poprejšnje besede, ki so bile v prejšnjem zvitku, ki ga je sežgal Joakim, Judov kralj.

²⁹ O Joakimu, Judovem kralju, pa oznani: Tako govori Gospod: Ti si sežgal ta zvitek in rekel: ‚Zakaj si napisal v njem: Gotovo pride babilonski kralj in uniči to deželo in iztrebi iz nje ljudi in živino?‘

³⁰ Zato tako govori Gospod o Joakimu, Judovem kralju: Ne bo imel potomca, ki bi sedel na Davidovem prestolu; in njegovo mrtvo truplo bo izročeno vročini dneva in mrazu noči.

³¹ Kaznoval bom na njem, na njegovem potomstvu in na njegovih uradnikih njih krivdo in spravil nadnje, na jeruzalemske prebivalce in na Judovce vso nesrečo, ki sem jim jo zagrozil, pa niso poslušali.«

³² Jeremija je torej vzel drug zvitek in ga dal pisarju Baruhu, Nerijevemu sinu; ta je vanj napisal po Jeremijevem nareku vse besede knjige, ki jo je Joakim, Judov kralj, sežgal v ognju. Tem je bilo pridejanih še mnogo podobnih besedí.