Jeremija 14 - Ekumenska izdaja

Velika suša

¹ Beseda Gospodova, ki je prišla Jeremiju ob času velike suše.

² Juda žaluje, njegova mesta ginejo, ležé na tleh. V Jeruzalemu se razlega vpitje.

³ Odličniki pošiljajo svoje posle po vodo; ti pridejo k vodnjakom, pa ne najdejo vode; se vračajo s praznimi posodami, osramočeni so in razočarani ter si zakrivajo glavo.

⁴ Zaradi polja so kmetje v strahu, ker ni bilo dežja v deželi; osramočeni so in razočarani ter si zakrivajo glavo.

⁵ Da, celó košuta, če stori na polju, popusti mladiča, ker ni trave.

⁶ Divji osli stojé na golih višinah in lovijo sapo kakor šakali. Njih oči omagujejo, ker ni zelenja.

⁷ Če naši grehi pričajo zoper nas, Gospod, ravnaj milostno zaradi svojega imena! Da, mnogi so naši prekrški, s katerimi smo grešili zoper tebe.

⁸ Ti, upanje Izraelovo, njegov rešitelj ob času stiske, zakaj si kakor tujec v deželi, kakor popotnik, ki se ustavi le, da prenoči?

⁹ Zakaj si kakor mož brez svéta, kakor junak, ki ne more pomagati? Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas!

¹⁰ Tako govori Gospod o tem ljudstvu: Sem ter tja bloditi, to imajo radi; svojim nogam ne prizanašajo! A Gospodu niso všeč. Zdaj se spominja njih krivde in jih kaznuje za njih grehe.

¹¹ Dalje mi je Gospod rekel: »Ne prosi milosti za to ljudstvo!

¹² Če se postijo, ne slišim njih vpitja; če darujejo žgalne in jedilne daritve, mi niso po volji. Temveč z mečem, lakoto in s kugo jih pokončam.«

¹³ Tedaj sem rekel: »Oh, vsemogočni Gospod, glej, preroki jim pravijo: ‚Meča ne boste videli, lakota vas ne bo zadela, ampak resničen mir vam dam v tem kraju!‘«

¹⁴ Gospod mi je odgovoril: »Laž prerokujejo preroki v mojem imenu. Nisem jih poslal, ne jim ukazal, ne jim govoril. Lažnivo videnje, prazno prerokovanje in prevaro svojega srca vam sporočajo kot prerokovanje.

¹⁵ Zato tako govori Gospod o prerokih, ki prerokujejo v mojem imenu, ne da bi jih poslal, in ki obljubljajo: ‚Meč in lakota ne bosta prišla v to deželo!‘: Z mečem in lakoto bodo ti preroki pokončani.

¹⁶ Ljudje pa, katerim so prerokovali, bodo po jeruzalemskih cestah ležali, vrženi od lakote in meča. Nihče jih ne pokoplje, njih, njihovih žená, njihovih sinov in njihovih hčerá. Tako razlijem nad nje njihovo hudobijo.«

¹⁷ To besedo jim govôri: Moje oči točijo solze noč in dan in ne prenehajo! Kajti silna nesreča je zadela devico, hčer, moje ljudstvo, da, neozdravljiva rana!

¹⁸ Če grem na polje, glej, z mečem prebodene! Če pridem v mesto, glej, bolne od lakote! Tudi prerok in duhovnik blodita po deželi in ne razumeta.

¹⁹ Ali si Juda popolnoma zavrgel? Ali se ti je pristudil Sion? Zakaj nas tepeš in nam ni ozdravljenja? Upamo na mir, a ne pride nič dobrega; na čas ozdravljenja, a je le strah!

²⁰ Spoznavamo, Gospod, svojo hudobijo, krivdo svojih očetov, da, grešili smo zoper tebe.

²¹ Ne zametuj nas zaradi svojega imena, ne onečaščuj prestola svojega veličastva! Spomni se! Ne prelamljaj svoje zaveze z nami!

²² Ali so med maliki narodov povzročitelji dežja? Ali daje nebo sámo od sebe plohe? Mar nisi to ti, Gospod, naš Bog? Zato zaupamo vate! Kajti ti delaš vse to.